Dvojni intervju: Miran Stanovnik in Janez Rajgelj o reliju Dakar 1996 (I. del)

O tem, kako se je zgodba o Dakarju začela kje drugje kot za šankom, kako sta v Granado prišla brez dovoljenja za start, kako sta kar takoj skušala tekmovati s tovarniškimi dirkači, kako je Rajgelj po odstopu 'dirkal' do Marakeša in Casablance, in še marsičem. Dakar leta 1996 je bil avantura, ki ji ni bilo para.

Dvojni intervju: Miran Stanovnik in Janez Rajgelj o reliju Dakar 1996 (I. del) (foto: Matevž Hribar, osebni arhiv Mirana Stanovnika in Janeza Rajglja) Matevž Hribar, osebni arhiv Mirana Stanovnika in Janeza Rajglja
29. 12. 2017

Pred 22 leti sta bila Miran Stanovnik in Janez Rajgelj na poti v špansko Granado, kjer naj bi se podala na reli Dakar. 'Naj bi' sem zapisal zato, ker tisti trenutek niti sama nista vedela, da se bo zataknilo že na začetku – z manjkajočim startnim dovoljenjem. Janez je svoj prvi in zadnji Dakar končal v četrti etapi (s čimer pa, kot boste lahko prebrali pozneje, še ni bilo konec afriške avanture), Miran pa je med 50 motoristi v cilju končal na 26. mestu in se domov vrnil z nagrado za ferplej.

Janez Rajgelj, letnik 1951, je po izobrazbi avtomehanik (a je v življenju počel vse drugo, samo tega ne), danes pa upokojenec. Miran Stanovnik, 1964, inženir strojništva in po duši strojnik, je kmalu ugotovil, da to ni zanj in je danes župan občine Log - Dragomer.

Opomba: da je zapis ohranil žmoht, je ostalo nekaj več pogovornega jezika kot običajno. Naj nam, motoristom, slavisti oprostijo. Oproščamo se tudi vsem, ki se jim intervju zdi predolg, zaradi česar ga objavljamo v dveh delih. A škoda bi bilo zapraviti enkratno priložnost za zapis sproščenega pogovora z živima legendama, ponosnima na svojo pot in tudi na vse norosti, kamor zagotovo spada odločitev, da gresta dva ljubiteljska enduraša na afriški reli. Pogovor je minil z veliko smeha, prijateljskega zbadanja in štosov, značilnih za svet endura in relija.

pogovarjal se je: Matevž Hribar s pomočjo Jureta Šujice
foto: arhiv Mirana Stanovnika in Janeza Rajgla, Matevž Hribar

Recimo, da je zdajle december leta 1995. Kaj počneta?

Janez (J): Peti december 1995? Kaos. [smeh]

Miran (M): Jana [žena g. Rajglja], daj mi tole pripravi, kje imam to, kje imam ono?

J: Časa je bilo zelo malo. Midva sva se približno tako zmenila: jaz sem v Mariboru motorje rihtal, Miran pa vse druge stvari, vse papirje in to. Res je bil kaos, čas je letel. Spomnim se, da je snežilo, ko sem za priprave tekel ob Savi do Jeprce in po cesti Kranj‒Ljubljana nazaj.

M: Tiskovno konferenco sva imela v Slovinovi kleti, organiziral jo je Primož Lemež, motorje sva noter pripeljala po snegu. Takrat sem ga po mojem tudi prvič videl. [smeh]

Je bil to tudi motor, s katerim sta šla dirkat?

J: Ja, seveda. Komaj sva jih dobila.

M: To ni bilo tako kot zdaj, ko ga pelješ prej na ladjo za na pot v Argentino.

Nova?

M: Ja, nova! Še v Granadi smo šraufali skupaj z Jimmyjem Lewisom, ameriškim dirkačem.

J: V Mariboru smo pri Motorjetu prej naredili servis, pozno v noč smo delali. Saj nisva vedela, v kaj se podajava.

M: Pravzaprav ni bilo take panike, ker nisva vedela, v kaj se podajava. Če bi bil tako pripravljen danes in imel tako malo stvari s seboj, bi rajši ostal doma.

J: To je stvar izkušenj. In takrat sva imela teh izkušenj nič, to je bilo res amatersko.

M: No brain no pain [v slovenščini bi lahko prevedli v ’če ne veš, ne boli’].
Kdo je koga zvlekel?

J: Zmenila sva se pa pri Miranu v lokalu.

M: Ja, v kafiču.

J: Midva sva se malo vozila skupaj, jaz sem bil čisti amater, ta je znal malo več, ker je prej vozil motokros. Pa sva se skupaj fletno vozila, dobro nama je šlo. Enkrat sva sedela, bil je lep poletni dan, pri tebi dol v Mostah, v Kimu, pa jaz pravim o tem Dakarju … »Kaj če bi midva, saj se nekako peljeva.« In je rekel: »Seveda se peljeva, greva!« Približno tako je bilo.

M: Močno, močno dvomim, da bi šel, če ne bi bilo Janeza.

J: Ah, kdaj kasneje zagotovo!

M: Ja, ampak takrat pa verjetno ne. Je pa to zelo zanimivo, ko se dva taka čisto različna najdeta. Janez je že prej in potem še večkrat dokazal, da če bo nekaj obljubil, da bo to tudi naredil. Pojma nisem imel, kaj pomeni Dakar. Nekoč mi ga je mimogrede omenil Škafar Andrej, udeleženec Camel Trophyja leta 1989, alpinist z Gorenjske.

J: To je za borce. Ni to za šleve.

M: V kasnejših letih je bilo pri meni vsaj pet takih, ki so govorili, da bodo dirkali. Pa noben ni prišel do starta.

J: Da poenostavim: dva dedca sva se našla.

Koliko sta imela izkušenj iz vožnje po brezpotjih?

J: Skupaj sva se malo vozila.

M: Izkušenj je bilo toliko, kot če bi se logar vozil v službo z motorjem. Toliko sva se vozila. Midva sva šla na razgovor h Kinigadnerju, takratnemu zmagovalcu relija Pariz‒Moskva‒Peking, da nama bo povedal, kako in kaj. On nama je pa rekel, da če hočeš priti do konca, da moraš dati gas. To je bilo vse. [smeh]

J: To je bilo nekakšno presejalno sito, ali boš pri KTM-u lahko kupil motorje ali ne.

M: Dobro, jaz sem imel nekaj izkušenj, Janez jih je nabiral. Sem se pa zelo angažiral za fizično pripravo. Čutil sem na vodi, da bo težko in da se moram fajn pripravit. To mi je pomagalo, da sem bil kljub pomanjkanju izkušenj dobro fizično in psihično pripravljen.

J: Jaz tudi fizično nisem imel težav, niti z vzdržljivostjo. Tudi z glavo ne, dokler nisem treščil.

Od česa?

J: A misliš, da če se voziš po hosti, da to ni nič? Danes nimam moči niti za pet minut. Če se voziš po težkem terenu, pa še kaj zraven narediš. Miran pa je, kar se tiče fizične priprave, perfekcionist. Dobro se spomnim, ko sem se jaz s tisto babnico vozil, kako je že bila …

M: Andrea Maier?

J: Se spomniš par tistih Cagiv Elephant, velikih kot sloni? Pa je en Italijan na tleh ležal in se trudil pobrati motor, jaz pa sem stopil z motorja in tistega slona pobral kot peresce. Če si pri 35, 40 letih kolikor toliko fizično pripravljen, pa če imaš tam blizu 90 kilogramov, zlahka nekaj narediš.

M: Rekli smo mu kranjski viličar.

J: Mnja, en tak manjši pa šibkejši. Miran je pa perfekcionist, ta se verjetno še danes hrani tako, kot je treba.

Kaj pa motorji?

J: Takrat so bili novi motorji, pripravili so nama jih v Mariboru. Ker so imeli servis, res niso bili čisto levi, z Dakarjem pa niso imeli izkušenj. Tako kot midva – nič.

Kaiser Thorsten, Stanovnikov mehanik na kasnejših Dakarjih, je v intervjuju povedal, da je bilo treba agregat LC4 tja do leta 2000 skoraj vsak dan čisto podreti in sestaviti, če si hotel pripeljati do cilja.

M: Enkrat kasneje, mislim, da leta 1997, sem na tleh zamenjal mašino. Prvič v življenju, s čelno svetilko. Iz motorja se je kadilo že zadnjih 300 kilometrov, slišalo se je rožljanje ležajev, in ko sem prišel v cilj, so fantje pri KTM-u rekli, da bo treba mašino zamenjati. Ja, kdo pa bo? In smo se spogledali. Najprej sem čakal do dveh zjutraj, da je tovornjak z mojim zabojem in rezervnim motorjem sploh prišel v cilj. V tem času sem malo pripravil in razstavil, vse prvič v življenju. Motocikel je ležal na tleh. V pesku sem imel zvrnjenega na vojaškem letališču. Zjutraj gredo fantje iz KTM-a na zajtrk in vprašajo, a nisi ti tekmovalec? Ja. Ja, kaj pa potem tukaj šraufaš? Ja, motor sem zamenjal, nimam mehanika. Nič nisem spal. Potem mi pa baraba ni vžgal.

J: Si zamisliš kurblat tega hudiča?!

M: Brcam, brcam, brcam … Nič. Potem sem dobil enega, da me je vlekel po pristajalni stezi gor in dol. Sem rekel, da ga bom vžgal, pa če se ubijem. Če je nova mašina, mora delati! Ko so šli mehaniki z zajtrka, sem ponižno prosil za pomoč. In mojster odstrani uplinjač in s prstom iz sesalnega kanala potegne plastičen čep, ki ščiti motor pred prahom. Brez zajtrka in brez spanca sem letel na start hitrostne preizkušnje mimo vrste in pripeljal 30 sekund pred startom etape, ki sem jo odpeljal s povprečno hitrostjo več kot 100 kilometrov na uro.

S povsem novim motorjem?

J: Ko enkrat daš poln gas po pesku, ni več nov.

M: Koncentracija je bila neverjetna. Sploh nisem bil zaspan. Ko moraš, moraš, ni druge.

Koliko so bili pa motorji pripravljeni v primerjavi s serijskim? Vzmetenje?

M: Nič.

J: Nič, serijski motor. Dodali smo večjo posodo za gorivo, navigacijo pa tisto spodaj za vodo pa aluminijast ščitnik.

M: Leva kovinska posoda je bila za vodo, desna za orodje. Vse je žvenketalo, ko si imel notri ključe in izvijače.

J: Ropotalo je pa res precej, bombnik sva mu rekla.

Kako je bilo takrat s papirji?

J: Za to sta bila zadolžena Miran pa Jana. [smeh]

Kaj pa licenca?

M: Ja, FIM-licenco je bilo treba imeti. In seveda, ker sva bila tako nadobudna in dobra, sva jo dobila. Tukaj ni bilo tako enostavno. Zdajle se boš spomnil, Janez. Malo pred božičem sva šla v spremstvu partneric v Granado. Prideva na tehnični pregled. Imata licenco? O, super, Slovenija gor in dol … No, kje je pa startno dovoljenje? Pa se spogledava. Brez tega nama ne bi pustili startati. In sva čez božične praznike klicala Janeza Pintarja, da je vse organiziral. Točno vem, kako sva sedela ob mizi s čeladami kot dva lulčka in čakala 48 ur, da so prišli v službe in je Pintar organiziral, da sva po faksu, takrat e-pošte še ni bilo, dobila startno dovoljenje.

J: Jani se je včasih tudi vozil z nama. Ampak on je bil cestni dirkač in sva najbolj uživala, ko sva ga zapeljala v blato. U, kako je tulil! On je pa doma v delavnici vsak izvijač po servisu posebej očistil.

S potno knjigo sta imela kaj izkušenj?

M: Jaz sem jih imel, ker sem bil na Camel Trophyju.

J: Jaz pa nikoli, sploh nisem vedel, zakaj se gre. Jaz sem vozil na horuk. To je bil največji problem, zmenila sva se namreč, da se bova skupaj peljala.

M: Zmenila, zmenila. [smeh]

J: Ampak, saj Miran ni nič kriv, motor mu je začel nagajati. In pravi: »Janez, pojdi ti, preden jaz to popravim, boš že daleč.« Pa sem se potem vozil z drugimi. Zdaj pa, če sem koga videl, sem držal odprt plin, da sem ga ujel, če pa ni bilo nikogar … Pa nimaš kaj. Po Atlasu sva se pa skupaj peljala. Tega pa nikoli v življenju ne bom pozabil. Ko je mimo priletel tisti z mašino od Peterhansla.

M: David Castera!

J: No, ta naju je v Atlasu naenkrat prehitel. In Miran pokaže, da bi ga lahko lovila. Pokimava in sva ga ujela. Mirno. Ko smo šli z Atlasa dol, se je pa meni malo odvezalo in sem šel dol po tistih klancih kot raketa in sva ga prehitela. Potem pa pridemo do ravnine z nekimi grabni, tam je pa Miran znorel in pokazal svoje. Jaz sem imel svetovne probleme, da sem ga sploh videl. Tisto tovarniško Yamaho sva zlahka držala.

Sta se za prvič malo preveč zagnala?

J: Do takrat se nisva, mogoče takrat pa res. [smeh]

M: Ti se ne spomniš, ker si se preveč udaril v glavo, ampak ti povem, da sva se.

J: Verjetno se res ne bi smela kar takoj s takimi kosati.

M: V Mavretaniji sem letel kot svinja, nakar se mi pred nosom nariše suha struga pod kotom 45 stopinj, notri pa skale, kamni. Tako sem se razsul, da nisem vedel zase. Lahko tudi, da sem bil nekaj časa v nezavesti, ker se ni moglo okrog mene kar naenkrat pojaviti 30 domačinov. Za malico smo dobili razne paketke, paštetke, čežano. Vse je bilo razpacano po žepih. Domačini so nosili kose motorja na kup. Nosilec zadnjega dela motocikla je bil čisto zvit. Če se ne motim, je bilo to v tisti etapi, ko si šel ti domov. Ponoči sem z macolo popravljal motor.

J: Jaz sem se razbil čisto po neumnosti. To lahko zase povem. Ta je imel težave s prednjo zavoro in mi je rekel, naj se peljem z drugimi, ko se je mimo pripeljal nekdo s Cagivo in Majerjeva. Skupaj smo dohiteli neko skupino, ki sem ji zlahka sledil. Seveda nisem bil spredaj, ker na navigaciji nisem bil močan. Ko smo jih dohiteli, se je tam zelo prašilo. Ni se dalo prehitevati, zato smo se razvrstili eden poleg drugega. V eni črti. In gre Majerca naprej, jaz pa zadaj nepotrpežljiv direktno v tisti prah, v katerem nisem videl čisto nič. V tistem se je pojavil graben, ob katerem je že nekdo ležal, kasneje smo ugotovili, da si je neki Francoz zdrobil ramo. Skratka, ko sem ven iz tistega prahu priletel, se je pred mano pokazal jarek. Začnem motor vleči k sebi, tega nikoli v življenju ne bom pozabil, vlečem, vlečem, a nisem mogel skočiti čez. Priletel sem direktno v nasprotni breg in naredil salto z motorjem vred. Še v zraku sem ga držal in upal, da bom rešil situacijo. Vem, da sem ležal na tleh, motor pa je ležal na meni, ko je začelo nekaj teči po meni. V paniki sem pomislil, da se bom vžgal. Motor sem vrgel stran od sebe, kot bi imel 20 dekagramov. Potem sem šele razmišljal, ali sem cel. Utrpel sem močan udarec, nisem bil več pameten, šel sem do Francoza, da smo sprožili klic v sili, prišel je helikopter. Potem je prišla neka počasnejša skupina in sem šel z njimi naprej. Kakor sem naletel na tehnične težave, sem bil na tleh. Sploh nisem vedel, zakaj. Sicer sem bil ravno v bolj tehničnih predelih precej spreten, tukaj pa sem bil neprestano na tleh. Ko smo prišli na časovno kontrolo, so drugi vozniki pokazali name, češ, z njim nekaj ni v redu. Sedel sem na skalo, okrog mene je bila pokrajina čudovita in sem sedel tam. Neka zdravnica je prišla do mene in me vprašala, ali sem v redu, in sem rekel, da si bom še malo oddahnil, da bom počakal Mirana. Dlje sem sedel, slabše je bilo. Nakar so mi rekli, če bi odstopil, ampak sem rekel, da še ne. Ampak se je pokazalo, da sem moral odstopiti, saj v rokah nisem imel nobene moči, okrog sebe sem videl črnino. Pa sem se odločil, da grem domov. To je bila tudi zanimiva izkušnja. Sploh nisem vedel, kam. Do prve vasi so me usmerili neki Nemci, ki so z motorji prišli spremljat dirko, tja sem prišel že v temi in prespal v nekem kampu.

Dirkaškem?

Ah, kje! To je bilo kar nekje na jugu Maroka. Zjutraj sem šel po asfaltni cesti v Marakeš. Še vedno v dirkaški opremi, prepoten, umazan. Našel sem čarterski let in celo govoril s pilotom, da bi lahko letel z njimi, ampak je bila težava, ker sem moral domov spraviti še motor. Našli so mi linijo iz Casablance, zato sem se odpeljal še tja, in to kar hitro, ker nisem imel dosti časa. Na carini mi je pa neki uradnik hotel speljati motor in sva imela kar pester pogovor. Nisem se dal, motor sem moral sam dati na paleto, izprazniti tekočine … Letališče je bilo novo, uredili so ga za zadnji vrh neuvrščenih, spal sem na tleh na marmorju, nihče me ni podil ali karkoli, pustili so me. Naslednji dan sem letel v Madrid in potem v München, kjer sta me zvečer pobrala Jana in prijatelj Lojze. Nazaj domov sem z avtomobilom peljal jaz in kmalu je Lojze rekel: »Janez, prosim zapelji na prvo bencinsko črpalko, da kupimo eno dišečo smrekico. Res smrdiš.« [smeh] Miran je pa končal, vsa čast. Od takrat se nisva dosti slišala, le redno sem ga poklical pred Dakarjem in mu rekel: »Drži se in bodi pameten, da ostaneš živ.«

Se nadaljuje: Miran Stanovnik in Janez Rajgelj o reliju Dakar 1996 (II. del)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri