Intervju: Jure Križman, rajder s celimi kostmi: »Točka na talentih je bila zanič«

28. 12. 2016
Deli

Slovenski stunter odkrito in sproščeno o stunt sceni, snemanju divjih spotov na ljubljanskih cestah, celih kosteh in o nastopu na majhnem in drsečem odru v oddaji Slovenija ima talent.

Letnik 1984, iz Rogaške Slatine, po izobrazbi ekonomist. »Ampak nisem ekonomist. Cockto delam. Ja, prav Cockto. Delam aromat za vse Cockte, tudi tiste, ki se polnijo v Srbiji in na Hrvaškem. A veš, kaj je glavna sestavina arome? Šipek.« A s Križmanom se nisva dobila, da bi mi razkril recept osvežilne pijače.

Odkrito in sproščeno o stunt sceni, snemanju divjih spotov na ljubljanskih cestah, celih kosteh in o nastopu na majhnem in drsečem odru v oddaji Slovenija ima talent. V prid pristnejšemu doživetju pogovora je v tekstu ostalo precej slenga. Toporišič, oprosti nam.

Pustiva izjemo, za katero vsi vemo, da ji je uspelo, ampak – a se v Sloveniji da živeti od stunta?

Težko, zelo težko. Ampak glej, ta izjema živi prav od stunta, torej se da. Ampak na čisto drugem nivoju. Da bi stuntal iz veselja in od tega živel, to ni mogoče. Da bi kdo rekel »Uau, ti si pa dober, evo ti pet jurjev«, tega ni. Ko pa gre za marketing, za pospeševanje prodaje nekih stvari, to je pa druga zgodba. Kar ne pomeni, da je to lahko.

Se ti zdi, da si Bagoroš zasluži toliko pozornosti medijev, javnosti in konec koncev KTM-a, ki ga podpira?

Z vidika njegovega vložka v to, zagotovo. On je res precej garal in trmaril, da mu je to uspelo. Če bi pa gledali z vidika kvalitete stunta pa bo moral še precej garati, da bo prišel v svetovno špico, kar si odkrito želi.

Kako dober si v Sloveniji?

Leta 2008 je bil pokal v stuntridingu, takrat sem bil državni prvak v skuter freestylu, potem sem prestopil v kategorijo streetbike freestyle in bil takrat edini, nihče drug ni prišel, iz tega se ni nič razvilo, vsi so nekaj obupali.

Kaj pa evropski, svetovni nivo?

Ja, v Bolgariji na evropskem prvenstvu sem bil četrti.

To pa ni slabo?

Ne, to je bil zame zelo velik uspeh in takrat sem videl, da bi lahko iz tega še kaj naredil. Ampak vedno opozarjam, da to ne pomeni, da sem četrti najboljši v Evropi. To je bila pač ena dirka v prvenstvu. Veliko rajderjev je hudih pa ne pridejo na tekmovanja. Ali si ne morejo privoščit ali preprosto nočejo tekmovat.

Kaj pa trend stunta. Zelo tehničen je postal. Ni več dovolj, da se znaš peljat po prvem in zadnjem kolesu, to je zdaj cela gimnastika.

Uf, ja. Včasih je bilo dovolj tako, kot si rekel; par osnov, mogoče še kako driftanje. In to je bil stunt. Kar pa se je zdaj razvilo iz tega, je pa čista umetnost. V motociklizem so prišli bmx triki, akrobacije, gimnastika ... Neverjetno. Zdi se, da ni meja.

A slediš temu trendu?

Sledil sem do dve ali tri leta nazaj. Potem pa enostavno, hja, malo sem tudi že v letih, moram ustvarit nekaj v življenju in sem začel svoj čas usmerjat tudi drugam.

Če bi zdajle lahko nehal mešat Cockto in lahko samo treniral?

Če se zdajle odločim in pol leta posvetim samo treningu, sem nazaj v igri. Z novimi triki. Ampak pustimo ta 'če'.

Kje treniraš?

Dobro vprašanje. Imel sem svoj plac, mislim nek privatni prostor od transportnega podjetja, katerega pa je potem vzela banka in so plac zaklenili. Potem sem se dve leti vozil v Zagreb in takrat se je zame napredek končal. Eni triki so šli gor, drugi dol, enostavno je bilo premalo treninga.Ta prostor sem sicer zdaj dobil nazaj, ampak sem ga ravno čeknil pred dvema dnevoma in videl, da je na vhodu spet veriga.

Kaj ljudi najbolj moti, hrup?

Ma prvo jih moti že to, da delaš nekaj, kar kao ni normalno. Drugače pa ja, hrup. Pa kake špure po tleh, čeprav s tem ne uničuješ ničesar.

Si imel kaj zapletov z lokalci, policisti?

Ne, pri treningu nikoli. Vedeli so, da sem zmenjen z lastnikom in so me pustili pri miru. So prišli tja in me rajši snemali s telefoni. Na cesti pa ... Ne bom našteval (smeh).

A lahko rečeva kaj o spotu za komad Rajdrji?

Komot, seveda.

Video prikazuje nekaj, kar je skregano s promocijo stunta kot športa, ampak po drugi strani pa stunt prikaže tak, kot je. Torej šov na ulici, druženje ...

Točno to. Stunt se je razvil z ulice. To je treba vedeti. Vsi novi stunterji, ki pridejo direktno s kombijem in predelanimi motorji na plac in vozijo, niso bili nikoli motoristi. In to se pozna. Nekdo recimo obvlada neke težke trike, ne zna pa počit na cesti enega dolgega wheelija. Jaz sem začel na cesti in šel šele potem na parkirišča. Zdaj sicer promoviram, da je treba to početi na zaprtih prostorih, ampak ... Imam doma še vedno registriran cestni motor, predelan za stunt. Z namenom (smeh). Pač, je preveč fajn. Ne morem brez. Malo sem na oni strani zakona, pač tudi na cesti počim kak wheelie ali stoppie. Če pa pride nekdo mimo z idejo, da bomo snemali na ulici, pa še toliko bolje.

Ste imeli na snemanju kake zaplete?

Ne.

Se pravi prišli, odpeljali, šli?

Ja, sprva je bil folk malo prestrašen. Najprej smo snemali v industrijski coni v Trzinu, potem so rekli, da bi se zapeljali vsaj po Trzinki gor in dol, da bo videti, da se vozimo po cesti. Pa sem totalno znorel, ej, tule nas je štirideset, kdo pa nam kaj more? Gremo v center! Na začetku so se tresli, potem smo pa res šli čez center Ljubljane. Na Dunajski je bil takoj radar, nas pa petdeset ali šestdeset na motorjih, pa so seveda poklicali okrepitve. Na Viču nas je že pričakalo pet policijskih avtov, na cesti zapora, res totalna scena. Dobili niso niti enega, dobili so samo pubece, ki so snemali iz pick upa. Ko je policist vprašal Kreča, kaj se gredo, je odgovoril »Nič, snemamo zadnji poletni dan.« In to je bilo to. Da se ne bi spet vozila po ulicah, sva s kolegom na Barju zavila na obvoznico in šla nazaj v Trzin. Jaz po zadnjem, on pa s krosko zraven. Zverinsko.

Če bi bil tvoj sponzor nek proizvajalec motorjev, a misliš, da bi se po objavi takšnega videa umaknili?

Ne vem, mogoče. Jaz definitivno nisem vezan na nobenega, nimam nobene pogodbe. Imam par lokalnih sponzorjev pa zdaj sem preko MotoXgeneration dobil opremo Icon, ki v stunt sceni velja za hudo robo. Tega sem res vesel. Če bi do mene prišel nekdo s pogodbo in rekel, zdaj bomo pa delali tako in tako, potem bi se držal dogovora. Če bi rekel, da ne smem na ulico, pač ne bi šel na ulico. Če začnemo delat biznis, bomo delali biznis. Dokler pa to delam za hobi, bo pa takole.

Ej, a se tudi tebi zdi, da je zdaj na sceni dosti zbiralcev lajkov in ogledov, in jim je to bolj pomembno, kot pa šport sam? S tem tudi izgubijo identiteto. A je možno, da iz takih vrst pride karakter, kot je Pfeiffer?

Pfeiffer je težko ponovljiva kvaliteta. Njemu ni bilo treba iskati pozornosti, ker so to drugi delali namesto njega. To je prišlo samo od sebe. Nekdo, ki pa nima kvalitete in znanja, pa more delati sam na tem. Stunt je malo specifičen, ker, evo, v dirkanju tega ni. Tam moreš zmagati in to je to. Lahko delaš z lajki ne vem kaj, ampak če ni rezultata, to ni nič. Pri stuntu pa lahko malo blefiraš. Wheelie je wheelie, stoppie je stoppie. In na koncu pri sponzorjih šteje prav to – lajki, followerji. Ampak saj mnogi imajo oboje – imajo karakter in veliko pozornost medijev in sponzorjev. Osebno poznam skoraj vse najboljše. Američana Billa Dixona poznam osebno, sponzoriran je s strani Yamahe. Tip je totalna legenda, res. Rajder, da ga ni takega. On si totalno zasluži ves suport. Ali pa Aras, recimo, najboljši Evropejec, če ne najboljši na svetu. Ko je Pfeifer naznanil svoj umik, je Aras dobil sponzorstvo Red Bulla. Red Bull ne bo dal sponzorstva nekomu, ki ni res top.

Kolikokrat si bil polomljen?

Nikdar (oba potrkava na les). Samo praske. Ravno včeraj sem ji (punci, sila mični Nemki) razlagal, da sem počel res vsega hudiča, deskal, skejtal, stuntal, pa nikoli niti ene pi***rije. Bolnice sploh nisem videl od znotraj. Potem sem pa moral zaradi težav z grlom na operacijo in sem bil šest dni tam. Počutil sem se res bedno. Ko bi imel vsaj nogo zlomljeno, ne pa da tu gnijem zaradi grla (smeh).

Dajva malo o talentih. Kako, da si se prijavil? Scena, iz katere prihajaš, ni ravno v sozvočju s komercialno oddajo.

Kontaktirali so me, če bi me zanimal nastop in sem rekel, ajde, pa gremo narediti nekaj za promocijo in se prijavil. Pogoj je bil, da vozim v operi na odru v velikosti 7x9 metrov. Sranje. Potem sem jim pripravil en posnetek s parimi triki na tej velikosti 7x9 in jim je bilo noro všeč. Na preizkusnem nastopu pa je bila totalna katastrofa. Drselo je. Za podlago je bila lakirana vezana plošča. Zvozil sem par osnovnih trikov in že rekel, da ne bom šel v oddajo, ampak so bili producenti tako zainteresirani, da je bilo ful zakon in sem rekel, ajde, pa gremo. Na snemanju pa je bilo še hujše kot na preizkusu, še bolj je drselo. Pred menoj so se na oder vsuli tisti zlati lističi, potem so oder spet spolirali in potem sem šel na oder jaz. Groza. Štartam na glasbo in samo vruuuuum (pokaže z rokama, da se je zavrtela zadnja guma). Nato z neko jezo, sploh ne vem, kje sem dobil tisto energijo, dvignem prednje kolo in je šlo preveč pokonci, potem sem se nekako ulovil. Totalna štala. Ampak, glej, smo speljali. Potem sem bil nominiran za nek ožji izbor, kjer bi lahko dobil tri jurje. Takrat smo snemali zunaj in je bilo dosti bolje, ampak nagrado je dobil nekdo, ki dela papirnate ladjice.

Kaj pa feedback? Gledanost ima ta oddaja zagotovo boljšo, kot ga bo imel tale najin članek.

Totalen. Facebook je znorel, takoj sem imel pet tisoč frendov, nato je rasla še stran, dobival sem sporočila. Škoda, ker je zima. Če bi bil zdajle začetek sezone, bi vsaj dobil kak nastop. Bomo videli, koliko bo ostalo zanimanja do sezone.

Nastopa nisem gledal, ker nimam TV-ja že deset let, ampak sem pa prebral nekaj negativnih komentarjev, češ, da je bilo brez veze. Kaj rečeš takim?

Nič, kaj čem reči, čisto tako - točka je bila za en drek. Ampak pokaži mi nekoga, ki bo šel na tak mali oder in nekaj naredil. Jih ni dosti. Jaz te počasne variante kar obvladam, majhni prostori mi ne delajo težav. Najmanjši plac je bil na snemanju rajderjev, kjer sem delal piruete v majhnem klubu pred odrom.

Brez čelade, ane? To sem videl ...

Ja, takrat ni bilo čelade. Motor smo nesli notri po stopnicah.

Kje se publika na šovih najbolj razvname? Verjetno je drugače v Nemčiji kot pri nas, v Zagrebu, na Balkanu ...

Veš, kak je. Vedno rečemo »što južnije, što tužnije«. Ampak v tem primeru je ravno obratno. Što južnije, kar se tiče šova, hujša akcija. Folk, ki nima, se bolj navdušuje. V Sloveniji je žal, kar se tega tiče, še najslabše, podobno je na Hrvaškem. Veš, kaj je največji problem? Tole, glej (iz žepa potegne pametni telefon in ga vrže na mizo). Vsi snemajo. In ko bi rabil odziv publike, vsi buljijo v te glupe telefone. Kaj zdaj ti tu buljiš v telefon, potem boš še petkrat buljil v telefon, v živo pa sploh videl nisi nastopa. In včasih, ko furam in vidim v občinstvu same telefone, si rečem »Pa ne spet!«

Drugače pa, kar se lokacij tiče. V Srbiji in Bosni je super. Ali pa v Bolgariji, kjer smo enkrat naredili precejšnjo štalo. Organizator nas je nategnil za denarne nagrade pa smo sabotirali finale in šli vsi tekmovalci v mesto z motorji. Gremo nekaj pojest, smo rekli. In potem se je ta 'McDonalds' razvil v totalni street ride, bili smo na bolgarskem dnevniku. V Plovdivu smo se podili po centru. Potem je bila sicer kar pi***rja, šef policije je po teveju dejal, da že zbirajo podatke. Mi pa medtem že zdavnaj doma (smeh).

tekst in foto: Matevž Hribar

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"