Tole je intervju, ki ga je naš Primož Jurman opravil v Brnu. Ob Marcovem naslovu ga je vredno prebrati še enkrat, saj razkriva kako preprost je ta 20-letni fant.
Spomnimo se samo njegovega prehitevanja na dirki v Laguni Seci, ko je opravil z Rossijem podobno kot Vale pred leti s Stonerjem. Zdi se, kot da uveljavljena garda dirkačev ne najde zdravila za bolečino, ki ji jo povzroča mladi Španec. Po tem, ko je bil leta 2010 svetovni prvak v razredu 125 kubičnih centimetrov po treh letih dirkanja, leta 2012 svetovni prvak v razredu moto2 po dveh letih nastopanja, je letos čas za osvojitev naslova svetovnega prvaka v razredu MotoGP že v prvi in do zdaj edini sezoni v eliti dirkaškega razreda?
Če se bo to zgodilo, bomo priča zgodovini, ki ne bo tako lahko ponovljiva, čeprav smo bili v dobi Valentina Rossija prepričani, da več ni možno. Očitno je. Na dirki pred VN Češke smo fanta prijaznega, skoraj otroškega obraza pocukali za rokav in prosili za pogovor. Imeli smo srečo, saj je ta trenutek najbolj vroče ime na sceni.
V letošnji sezoni ste kot novinec s svojimi rezultati razburkali dirkaško srenjo. Kot novinec v razredu ste do zdaj vknjižili štiri zmage in o vas konkurenti že govorijo s spoštovanjem.
Kaj takšnega pred začetkom sezone nisem pričakoval niti v najbolj norih sanjah. Rekel sem si, da se bom prvo leto učil, saj sem vedel, da bo sezona zahtevna in dolga. Pričakoval sem, da bo vsaka dirka težka in da se bom moral za dober rezultat potruditi. Prva zmaga je bila presenečenje, potem pa je prišla druga, nato tretja, zdaj že četrta. Nenadoma sem favorit tudi za naslov svetovnega prvaka, čeprav o tem v resnici ne razmišljam. Pomembnejše so mi zmage na posameznih dirkah. Seveda se bom trudil, da bom ohranil ta zmagovalni ritem, kar pa ob močni konkurenci zagotovo ne bo lahka naloga.
Kakšna so bila vaša pričakovanja pred sezono? Honda je stavila na vas v tolikšni meri, da so zaradi vas spremenili tudi pravila, po katerih je odslej novinec lahko že v prvi sezoni član tovarniške ekipe.
Vedel sem, da bom šel na polno, da bom upravičil zaupanje ekipe in odgovornih pri Hondi. Pričakoval sem, da bo to leto učenja, vseeno pa sem računal, da bom v drugem delu bolj konstanten, da bom imel že nekaj izkušenj in da bom osvojil stopničke. Razmišljal sem tudi o zmagah, ki naj bi prišle šele v drugem delu sezone. Zgodilo se je nasprotno, saj sem bil že na prvi dirki tretji, na drugi dirki pa sem že zmagal.
Začeli ste v 125-kubičnem razredu, presedlali v razred moto2, letos pa ste novinec v razredu MotoGP. So bili prehodi zahtevni?
Predvsem hitri. Tri leta sem tekmoval v razredu 125 kubičnih centimetrov, tam postal svetovni prvak, odšel v razred moto2, po dveh letih sem tudi tam osvojil naslov, letos pa sem že kar v razredu MotoGP. Vse se je zgodilo tako hitro, da še sam komaj verjamem. Prehodov zdaj nekaj časa ne bo več in za zdaj ostajam v MotoGP-ju (smeh). Najzahtevnejši je bil prehod iz 125-kubičnega razreda v razred moto2.
Takrat sem imel manj izkušenj kot danes. Razlika v teži motociklov je bila ogromna, v moto2 razredu so bili tedaj stroji še enkrat težji kot tisti v razredu 125 cm3 (140 kg v razredu moto2, 70 kg v razredu 125 cm3, op. p.). Razlikovali so se tudi motorji, v manjšem razredu so bili dvotaktni, v moto2 štiritaktni, kar je zahtevalo spremembo v načinu vožnje. Prehod iz razreda moto2 v MotoGP zame ni bil tako zahteven, bistven element drugačnosti je elektronika.
Vaš motocikel in prototipni stroj za prihodnjo sezono je pred časom preizkusil tudi Casey Stoner. Kako komentirate njegovo vrnitev na steze?
Zdi se mi dobro, da ima ekipa drugo mnenje o stroju, s katerim tekmujem, še zlasti če je Caseyjevo. Mislim, da bi bil Casey, če bi ostal v našem športu, še vedno hiter, pravzaprav bi se potegoval za naslov, zato je njegovo mnenje neprecenljivo. Je mojster vožnje na meji in prav to potrebujejo Hondini inženirji pri razvoju.
Beremo analize skrivnosti vašega uspeha, število vaših navijačev se povečuje, postajate vse bolj priljubljeni, pojavljajo se celo trditve, da ste novi Valentino Rossi oziroma njegov naslednik. Vas to preseneča?
Poleg spremembe tekmovalnega razreda, ko sem zamenjal ekipo, motocikel in način vožnje, se je veliko spremenilo tudi zunaj steze. Razred MotoGP je krona motošporta, zato smo dirkači, ki tekmujemo v tem razredu, avtomatično bolj izpostavljeni. Postal sem prepoznaven, mediji se vse bolj zanimajo zame, vse več ljudi me ustavlja na ulici. Na vse skupaj sem se moral navaditi, navsezadnje sem profesionalec in moram na to računati. Pritisk in pričakovanja se z vsako dirko in zmago samo še stopnjujejo, a s tem za zdaj še nimam težav.
Je v razredu MotoGP preveč elektronike?
Ne, mislim, da je dobro, da je, saj nam pomaga, da v celoti izkoristimo potencial motocikla. Prav v tem, kako jo znaš uporabiti, je skrivnost uspeha. Na nekaterih stezah, denimo v Indianapolisu, sem jo uporabljal v manjši meri, saj sem bil z motociklom hitrejši, če sem v nekaterih ovinkih drsel. Poleg tega omogoča višjo stopnjo varnosti.
Lorenzi, Rossi in Crutchlow v letošnji sezoni vozijo Yamahe, vaš kolega iz ekipe Dani Pedrosa pa Hondo. Katere so prednosti Honde, katere Yamahe?
Vse skupaj je odvisno od steze, od oprijema oziroma površine. Načelno pa je Honda boljša pri zaviranju in pri izstopu iz ovinka, Yamaha pa v daljših ovinkih, saj imajo po mojem mnenju več oprijema pri vožnji na robu, zato tam lahko bolj odpirajo ročico plina.
O Marcu Marquezu, letnik 1993, se bo v dirkaški srenji še dolgo govorilo, saj je kljub mladosti v športu dosegel osupljive rezultate. Premika meje mogočega. Je najhitrejši, najmlajši, najboljši. V premierni sezoni nastopa v razredu MotoGP in v kozji rog spravlja takšne ase, kot sta Jorge Lorenzo in Valentino Rossi.
Vaš slog vožnje je ekstremen, s telesom v ovinkih 'visite' z motocikla, s komolcem pa celo drsate po asfaltu. Vozite tudi z izrednim naklonom. Morajo vaši inženirji zaradi tega posebej pripraviti motocikel?
Naklon motocikla v ovinku ne odstopa od drugih dirkačev – ko smo primerjali podatke, smo ugotovili, da imava z Danijem, sotekmovalcem v ekipi, podoben naklon (okoli 60 stopinj, op. p.). Razlikuje se morda za stopinjo ali dve. Res pa je, da je moj slog vožnje bolj ekstremen, posebno v temenu ovinka, zato je celotna slika vožnje takšna, kot je. Tak je pač moj slog in le tako se znam peljati hitro.
Kako se pripravljate na vožnjo s tako zahtevnim motociklom, kot je stroj razreda MotoGP? Obvladovanje zahteva vrhunsko telesno pripravljenost, spretnost, motoriko, koordinacijo, ne nazadnje ustrezno psihično pripravo?
Ja, brez tega ne gre. Zelo rad treniram z gorskim kolesom, pozimi tudi z motokros motociklom, zdaj v sezoni, ko imam čas, treniram s terenskim motociklom. Učim se drseti in vožnja s terenskim motociklom v resnici daje rezultate in pomaga pri razumevanju drsenja skozi ovinke. Za telesno kondicijo skrbim v telovadnici, večinoma dvakrat, največkrat pa kar trikrat na dan: zjutraj, popoldne in zvečer.
Vam steza v Brnu ustreza?
Brno je steza, na kateri imam spremenljivo srečo – lani sem v razredu moto2 zmagal. Všeč mi je, kako je speljana, všeč mi je tudi njena dolžina, rezultat pa je seveda kot vedno odvisen od tega, kako dobro je pripravljen motocikel. Kako bo to nedeljo, pa bomo videli – seveda si želim spet zmagati (načrt se mu je uresničil, op. p.).
Izbrali smo tudi nekaj vprašanj naših bralcev. Enega tako zanima, ali čutite kaj elektrike, ko brusite s komolcem po asfaltu?
Ha, ha, zanimivo vprašanje. Ne, elektrike ne občutim, je pa drsenje s komolcem zame postal referenčni element vožnje. Posebno v desni ovinek, levega moram še izboljšati.
Kaj bi počeli v življenju, če ne bi tekmovali z motociklom?
Zagotovo bi bil tako ali drugače vpleten v motoristično dirkaško sceno. Če mi ne bi uspelo kot dirkaču – saj nikoli ne veš, ali boš res uspešen –, sem imel pripravljen rezervni načrt – postal bi mehanik.
Besedilo in foto: Primož Jurman