Vsakoletno jesensko druženje ljubiteljev in lastnikov štirikolesnikov je bilo tokrat mesec dni prej kot običajno, a zato nič manj zanimivo in zabavno.
Čeprav je bilo blata na stezi manj, adrenalina ni manjkalo. Vsak udeleženec se je lahko preizkusil na lažji in zahtevnejši progi, najpogumnejši pa so leteli po zraku. Najdlje je neslo dirkača z največ izkušnjami v dirkah z ATV-ji. Marko Jager je s svojim Can-Am Maverickom X3 Turbo letel tudi po 10 ali 15 metrov daleč!
Odločitev, da dogodek prestavijo iz novembra v oktober, se je izkazala kot odlična poteza pobudnika srečanja, podjetja Ski&Sea, ki na področju nekdanje Jugoslavije ter še na nekaterih drugih trgih zastopajo in prodajajo rekreacijska vozila kanadskega proizvajalca Can-Am. Ti so sinonim za kakovost in uživajo velik ugled med poznavalci štirikolesnikov ter vedno bolj priljubljenih vozil SSV, oziroma 'buggyjev' za delo in šport.
Obiskovalci so se po opravljenih formalnostih, ki so služile za zagotavljanje varnosti okrepčali z zajtrkom dobrodošlice, nato pa so jo mahnili na motokros progo, ki je bila prilagojena in posebej pripravljena, da so lahko vozniki in tudi sopotniki varno preizkušali zmogljivosti svojih štirikolesnikov ter svoje vozniško znanje. Najbolj drzni in izkušeni so prek skokov poleteli tudi po deset metrov in navduševali kolege na progi ter obiskovalce, ki so prišli pogledat kako se peljejo ti stroji, ki jih na terenu nič ne ustavi.
V paddocku so si obiskovalci pod šotori Ski&Sea lahko ogledali večino prodajne palete in nekatere izbrane novosti za leto 2020. Poleg Can-Am Rykerja oziroma 'vesoljskega vozila' na treh kolesih za asfaltne in makadamske ceste se je največ ljudi gnetlo ob novih buggyjih SSV Can-Am Maverick v izvedbah Trail in Sport ter štirisedežniku Maverick MAX. Brez kančka dvoma pa je bil najbolj atraktiven modri lepotec Can-Am Maverick X3 RC Turbo, ki ga poganja motor s 195 'konji' in z vzmetenjem kot za Dakarski reli, saj imajo kolesa hod neverjetnih 61 centimetrov.
S to zverino je Marko Jager, naš najuspešnejši dirkač s štirikolesniki, ki je v svoji dosedanji karieri dosegal vrhunske rezultate celo na dirkah v ZDA, zapeljal po stezi nekaj srečnežev, ki so bili izžrebani za to adrenalinsko vožnjo. Nasmehi na obrazih, kričanje od veselja, ko so snemali čelado po vožnji kjer ni manjkalo driftanja in dolgih skokov , je povedalo vse o tej edinstveni izkušnji.
Seveda ni manjkalo niti dobre hrane in pijače. Na meniju so bili odlični burgerji h katerim se je prileglo pivo Heiniken 0.0 (vožnja in alkohol ne gresta skupaj). Komur je začelo zmanjkovati energije pa je lahko posege tudi po pločevinki hladnega redbulla.
V drugem delu srečanja je sledilo tudi tekmovanje v spretnostni trial vožnji kjer so se tekmovalci pomerili v dveh vožnjah na čas. Tu je štela natančnost, mirnost in taktika. Vsaka napaka, vsak dotik količka ob progi je namreč pomenil časovni pribitek. A še bolj kot rezultati, pa čeprav so bile nagrade bogate, saj je podjetje Ski&Sea podelilo bone za 700, 500 in 300 evrov, je bila pomembna zabava in športno spodbujanje najbolj pogumnim, ki so se odločili za nastop v trialu.
Družabnega dogodka sta se udeležila tudi lastnika podjetja Ski&Sea Tomaž Sorčan in Ksenija Povše, ki sta priznala, da je prav druženje in povezovanje tisto bistveno na takšnih srečanjih kjer lahko njihovi kupci in ljubitelji terenske vožnje uživajo, si delijo izkušnje in tkejo nova prijateljstva, ki jih bodo popeljala na nove avanture.
Kdo ve, morda bo že naslednja vožnja še bolj adrenalinska, bolj divja in blatna?
Primož Jurman: Vtisi iz sovoznikovega sedeža po vožnji z Maverickom X3 Turbo
»Vožnja na motokros stezi z motokros motorjem mi sicer ni tuja, saj sem v zadnjem času, tudi na priganjanje kolegov iz redakcije kot začetnik odkril radosti motokros in endure vožnje. Izkušnje takšne terenske vožnje lahko s pridom uporabljam tudi pri cestni vožnji. Lani sem se na stezo prvič podal še s štirikolesnikom, v začetku, priznam, z malce skepse. Can-Amovi modeli so se mi v primerjavi z motorjem zdeli težki in okorni, bolj za uživanje na stezi primerni za delovne naloge. No, napaka. Po odpeljanih nekaj krogih mi je zadeva vse bolj godila, na koncu sem že užival. Letos sem prisedel k Marku v njegovega našpičenega Mavericka. Modra barva stroja me je spominjala na legendarnega in razvpitega »drifterja« Ken Blocka, s katerim sem se nekajkrat že vozil tudi sam. Moram priznati, da sta si nekaterih pogledih vožnji Marka in Kena podobni, v določnih elementih, predvsem pri skokih, tej tretji dimenziji vožnje, pa je ta z Markom celo bolj napeta in adrenalinska. Uh, tak stroj bi rad preizkusil tudi sam. Strah? Ne. Adrenalin? Obilo. Užitek? Neizmeren!«
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj