V sobi 16 na travmatološkem oddelku je takoj po operaciji spregovoril o nesrečni veji, težkih etapah v enduro slogu, boju med KTM-om in drugimi proizvajalci ter dirkah, ki jih bo odpeljal. Prva je na sporedu že čez manj kot dva meseca. Miran je lev, ne lisjak.
Pred odhodom na dirko si dejal, da te vse te trinajstice ne skrbijo. Si spremenil mnenje?
Ma, jeb****! (smeh) Imam razlog, da bi lahko bil vraževeren, in razlog, da ne bi bil. Še vedno mi je bolj všeč druga možnost in raje verjamem, da je morda manjša nesreča preprečila večjo in se nagibam k misli, da nekdo že ve, zakaj mora tako biti. Z razpletom zgodbe sem se sprijaznil.
Po vseh skokih čez sipine, skalah in kravah sredi ceste te je sklestila veja?
Etapa je bila zelo v enduro stilu, kar sicer ne pomeni nič slabega, a je bila težka. Veliko je bilo ostrih zavojev med drevesi in grmičevjem, in jasno, v takih razmerah pride do stikov telesa z grmi, s tanjšimi vejami – to se dogaja vsem tekmovalcem, večkrat na etapo, pa tudi pri klasični enduro vožnji to ni nič nenavadnega – in navadno jo odneseš kvečjemu s trni v koži, tokrat pa sem med zelenimi vejami zadel v debelo, suho in ostro odlomljeno vejo, uperjeno naravnost proti meni. Skozi ščitnik in rokavico se mi je zapičila v prst in povzročila odprt zlom levega prstanca.
Prav skozi ščitnik?
Ja, prav preklalo ga je in raje si ne predstavljam, kako bi bilo videti, če ga ne bi imel. Verjetno bi bil udarec še močnejši.
Kako se človek počuti hip za tem?
Najbolj herojsko sem se prvi trenutek počutil, ker nisem padel. Čisto normalno sem odpeljal naprej, kakšno sekundo kasneje pa se je pojavila močna bolečina, lahko rečem, da ena izmed hujših v takih situacijah, kakšnih sto metrov naprej pa je bila rokavica že polna krvi. Takrat sem se odločil, da bom poskusil priti do cilja z upanjem, da bodo zdravniki lahko sanirali poškodbo do te mere, da bi lahko zjutraj nadaljeval dirko, kar se seveda ni zgodilo.
Po etapi si za medije izjavil, da je bilo tistih 80 kilometrov najhujših v tvojem življenju. Po vseh poškodbah kolena, hrbtenice in kaj jaz vem česa še, kar težko verjamemo, da je zlomljen prst lahko tako kritičen?
Kasneje sem govoril z Andreasom Schulzem, ki je kot sovoznik Jutte Kleinschmidt že zmagal na Dakarju, in je zagotovo med tremi najbolj izkušenimi sovozniki na tej dirki. Povedal je, da tako težke etape v življenju še ni vozil. Se pravi, da je bila res težka, in če je naporna že sama po sebi, je bilo z zlomljenim prstom še toliko težje. Ovinek za ovinkom, veliko globokega peska – in ob vsakem stisku sklopke se mi je zlomljena kost premaknila proti dlani. Zaradi bolečin mi je bilo slabo, dobil sem kurjo polt, a sem se nekako privlekel do cilja, čeprav če pogledamo rezultat, niti ni videti, da sem se privlekel, ampak kar hitro pripeljal (smeh).
Si v teh mukah kdaj pomislil, da ne boš več dirkal?
Neee, ni šans. To je samo en prst, ostane mi jih še 19! Je pa res, da so bile bolečine neznosne. No, neznosne niso bile, ker sem jih premagal, bilo je pa kar zoprno.
Po rezultatih lahko sodimo, da je boj med 450-kubičnimi motocikli in KTM-om, ki je edini resni kandidat za zmago z motorjem, ki ima večjo prostornino, zelo napet. Po današnji etapi (op.: intervju je bil narejen 7. 1.) prva tri mesta zasedajo KTM, Aprilia in Yamaha. Se ti zdi, da bo ostalo tako napeto do konca?
Zagotovo je letošnji Dakar nekaj posebnega. Celo tekmovalce je razdelil med tiste, ki vozimo motocikle z večjimi prostorninami, in tiste s prostorninsko manjšimi agregati. Pa ne da bi se med seboj grdo gledali, a priznam, mi smo se počutili nekako kaznovane. Zaradi neposlušnosti, ker nočemo voziti 450-kubičnih dirkalnikov, so nam dodelili restriktorje pa še dirko so speljali tako, da ustreza manjšim in lažjim motociklom. Mogoče nas je tudi to podkurilo, da smo še bolj agresivno startali in želeli dokazati, da smo tudi s temi večjimi motocikli lahko konkurenčni.
Ja, trenutno se na vrhu bije zelo napet boj, Casteu (op.: David, francoski voznik dirkalnika znamke Sherco) je na žalost zaradi poškodbe noge odstopil, a tudi brez njega je v igri še veliko odličnih voznikov drugih znamk. Nekaj časa bo ta boj še zanimiv, a sem vseeno prepričan, da bo zmagal KTM, ker ima več izkušenj in ker je motocikel (op.: 690 Rally Replica) bolj stabilen, Cyril Despres pa je včeraj dejal, da tako dobro fizično pripravljen ni bil še nikoli, verjamem, da tudi zaradi novih pravil – da bi dokazal, da omejitev ni pravična. Zelo je motiviran. Istočasno je imel Coma do zdaj kar nekaj težav z motorjem pa še časovni pribitki so ga doleteli, a tudi on je pravi borec, športnik, ki vztraja. Mislim, da se bo prebil do vrha, a Cyrila ne bo prehitel. No, nikoli ne veš, vse se lahko spremeni v zadnji etapi.
Če se vrnem k vprašanju – verjamem, da bo KTM na najvišji stopnički pa na eni nižje tudi. Morda kar na vseh (smeh).
Kaj pa prihodnje leto, ali bo omejitev do 450 kubičnih centimetrov obveljala, bodo pravila še strožja ali se bo organizator omehčal in dovolil dirkati tudi s 600- in večkubičnimi motorji?
Po Dakarju bodo o teh zadevah potekale še burne razprave. Organizator se nagiba k temu, da bi to pravilo obveljalo, a morda ne tako strogo, kot so napovedali letos – da bodo morali vsi že v 2011 presedlati na 450 'kubikov'. Odnos med organizatorjem A.S.O. in KTM-om je trenutno zelo naelektren, a se bodo morda vseeno sporazumeli in sklenili dogovor. Treba pa je vedeti, da tu usodo kroji denar in da bo obveljala volja tistega z večjim finančnim interesom.
Je možno, da bodo omejili število agregatov na dirki?
Pravila bodo taka, da bodo po godu francoskim proizvajalcem in tekmovalcem, ki so zraven v tem poslu. Ve se, da 450-kubični agregat ne zdrži. Na dirki se lahko zamenja tri agregate, a so od organizatorja označeni le zunanji deli, torej karter, blok motorja, notri pa se še vedno da vse zamenjati: bat, valj, sklopko, ojnico …
Torej omejitev motorjev je? Na novinarski konferenci si rekel, da jih je Fretigne lani zamenjal šest?
Da, vsi lahko na dirki uporabijo le tri agregate, a kot sem rekel – nobena težava ni motor razdreti in zamenjati vse po vrsti, poleg tega pa je zdaj dirka pisana na kožo 450-kubičnim motorjem, ker sploh ni dolge maratonske etape. Saj noben motor v rokah profesionalnega voznika ne bi zdržal dveh zaporednih etap oziroma 1.500 kilometrov polnega plina!
V drugi etapi si dobil minuto kazenskega pribitka. Zakaj?
Po asfaltni cesti, kjer je bila omejitev 90 km/h, sem bil za hip preveč osredotočen na roadbook (op.: potno knjigo) in je motocikel po klancu navzdol 'ušel' na 95 km/h. Minimalen presežek, zato tudi minimalna kazen. Ampak so kar strogi.
Trasa je bila glede na lansko speljala v obratni smeri. Ste bili tisti, ki ste reli vozili že lani, zato v prednosti?
Čisto nič, ker je bila steza popolnoma spremenjena tudi glede na naravo dirkanja. Etape, ki sem jih odpeljal, predvsem tretja in četrta, niso bile tipično 'relistične' s sipinami in hitrimi odseki, ampak zelo, zelo tehnično naravnane. Teren je bil bolj podoben tistemu v enduru.
Na uvodni etapi je bilo na startu kar 800.000 gledalcev. Si organizator ob takem zanimanju sploh še želi prestaviti reli nazaj v Afriko?
Hja, organizatorju ne gre tako zelo za število gledalcev na tekmi, ampak ima v mislih predvsem zaslužek. Seveda gre za emocijsko zelo nabit dogodek z veliko entuziazma posameznikov, a vseeno je to biznis. In če bodo ugotovili, da bo večji biznis v drugem okolju, pa naj bo to Katar, morda Tunizija, Egipt in Libija, bodo dirko prestavili tja. Kot sem rekel že pred odhodom – če bo Janković zbral dovolj denarja za reli okrog Ljubljane, ga bodo pa prestavili sem.
Omenil si Tunizijo, Egipt in Libijo skupaj?
Ja, v krogih blizu organizatorja se govori o tej možnosti, čeprav gre lahko le za kost, ki jo je nekdo nekomu vrgel. Če vprašate mene, bo dirka eno leto še ostala v Južni Ameriki, odvisno od vlad Argentine in Čila. Govorilo se je celo, da bi del dirke potekal v Braziliji, ampak še enkrat – dirka bo tam, kjer se bo obrnilo več denarja.
Kako ste rešili problem z ukradeno navigacijo v spremljevalnem vozilu?
Navigacijo smo nadomestili z novo, do dneva, ko sem še dirkal, pa je šipo še vedno nadomeščal polivinil.
Pa načrti za naprej, ko se prstanec pozdravi?
Nekaj časa mi bodo usodo krojili zdravniki in moram reči, da so začeli dobro. Dr. Kastelic je med rentgensko operacijo skozi kost vstavil dve žici, da se zadeva stabilizira. Držim pesti, da bom lahko marca odpeljal reli Tuareg v Maroku in tistega v Dubaju nekaj dni kasneje, za trening pa bom kot že nekaj let zapored sezono odprl z enduro dirko v Labinu. Marsikdo misli, da je to bolj hec, pa ni, to je zame čisto resna dirka in odličen trening. Te fante, ki se dnevno 'furajo' po domačih hostah, bi bilo treba prepričati, da postavijo motocikle na prikolice, se zapeljejo v Istro in poskusijo.
Matevž Hribar
foto: Matevž Hribar, Maindru, arhiv Miran Stanovnik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja