Intervju: legenda motokrosa Ricky Carmichael o svoji preteklosti, prihodnosti in o Timu Gajserju

3. 11. 2017 | Jaka Završan
Deli
Intervju: legenda motokrosa Ricky Carmichael o svoji preteklosti, prihodnosti in o Timu Gajserju

V zgodovini vsakega športa se pojavi nekdo, ki ga zaznamuje do te mere, da postavi letvico doseženih rezultatov tako visoko, da se porodi vprašanje, ali je kaj takega sploh še možno ponoviti. V motokrosu in superkrosu je to uspelo Rickyju Carmichaelu, s katerim smo opravili intervju.

Medtem, ko ste tekmovali, se je veliko spremenilo, od samega sistema dirk, do sprememb na motociklu. Kaj so tiste stvari, ki se po vašem mnenju danes najbolj razlikujejo od tistih iz preteklosti?

Mislim, da se je še najmanj spremenil način dirkanja, a so veliko spremembo doživeli motocikli, ki so zdaj mnogo hitrejši in tekmovalcem nudijo več moči in posledično višje hitrosti. Sam sem mnenja, da je dirkanje v današnjih časih tudi veliko bolj nevarno, saj so hitrosti večje in posledično ob padcih poškodbe hujše. V zadnjem času pa opažam tudi, da je število talentiranih voznikov veliko večje kot v preteklosti, to se vidi tudi v tem, da se na posamičnih dirkah veliko tekmovalcev poteguje ne samo za podium, ampak tudi za zmago. Če pa se ob tem vprašanju navežem samo na ZDA, pa motokros tam po priljubljenosti ni več to, kar je bil nekoč, saj ga je zaradi svoje atraktivnosti in bližine večjih mest začel množično izpodrivati superkros.

Mislite, da se je skozi čas spremenila tudi mentaliteta voznikov?

Vozniki se še vedno na grobo delijo v dve skupini. Na tiste, ki imajo ogromno talenta in tiste, ki morajo talent, ki ga nimajo toliko, nadoknaditi z več treninga. Lep primer sta Ken Roczen in Ryan Dungey, saj je Ken veliko bolj talentiran voznik od Ryana, a le ta z ogromno treninga, z večjo osredotočenostjo in intenzivnejšim programov treningov na daljši rok osvaja boljše rezultate. Prav tako pa opažam, da se tekmovalci dandanes veliko težje skoncentrirajo ter težje najdejo tisti pravi čas za počitek. Za primer lahko povem, da vidim veliko tekmovalcev, ki na dan dirke večino časa preživijo na telefonu, skrbijo za svoj idealen izgled na socialnih omrežjih, odpisujejo prijateljem … V časih, ko sem tekmoval jaz, takšnih težav nismo imeli in smo lahko vso energijo posvetili dirkanju.

Kdo je bil v vaših najboljših letih dirkanja vaš največji tekmec?

Oklevam med Chadom Reedom in Jamesom Stewartom. Odvisno ali mislite konkurenta za naslov prvaka ali za posamično tekmo, saj je James Stewart tisti, ki je po mojem mnenju najhitrejši voznik superkrosa vseh časov. Ko je na dirki ujel pravi ritem, sem vedel, da ga ne morem prehiteti, a je bila njegova težava to, da je zelo težko sestavil dobro sezono, saj je šel velikokrat čez rob in se poškodoval, zato sem omenil tudi Reeda, ki pa je bil za naslov vedno zelo nevaren. Bila sva približno enako hitra in znal je kaznovati vsako mojo napako. Bil je tako konstanten, da si za naslov prvaka v celotni sezoni res nisem smel privoščiti napak.

Pred dirko razreda MXGP v Jacksonvillu ste trenirali tudi s Timom Gajserjem. Kaj si mislite o njem, njegovem stilu in prihodnosti?

Tim je prišel k meni nekaj dni pred dirko in priznati moram, da sem z njim tako na progi kot ob njej zelo užival. Kar se tiče njegovega stila nimam kaj dodati, a sem v le nekaj dneh dobil občutek, da bi z drugačnim programom treningov lahko dosegal še več. Sam sem mnenja, da je edino vprašanje, kar se tiče naslednje sezone razreda MXGP, le Gajser ali Herlings, vse pa je odvisno od zimskih priprav.

Zakaj mislite, da se več dirkačev odloči za prehod iz Evrope v ZDA in ne obratno?

Sam se to sprašujem že kar nekaj časa in pravega odgovora na to vprašanje nimam. V preteklosti je veliko Američanov tekmovalo tudi v Evropi, a sem mnenja, da gre za novo generacijo, ki je prepričana, da je dirkanje na obeh celinah dokaj podobno. Veliko ljudi misli, da je glavni razlog denar, a se s tem ne morem strinjati, saj so tudi v Evropi nagrade za najboljša mesta bogate. Tako kot pri drugih stvareh, se tudi tu časi spreminjajo.

Bili ste profesionalni dirkač in menedžer ekipe, kaj je bilo lažje?

Meni osebno je bilo veliko lažje dirkati, saj sem na motociklu vse nadziral sam in je bilo vse odvisno le od mene, ko pa sem vodil ekipo, pa je bilo zelo težko ugoditi vsem. Vsak je imel svoje želje in to prinese veliko dela. Prav tako mora menedžer misliti na veliko več stvari kot dirkač, tudi tiste, ki se neposredno nič ne tičejo samih dirk in to za sabo prinese ogromno dela in stresa.

Vašega moštva RCH Suzuki naslednje leto ne bo več v karavani dirk. Kakšni so načrti za prihodnost?

Zagotovo bo moja prihodnost manj stresna in tega se že močno veselim, a mislim, da smo imeli v ekipi pozitivne ljudi in odlično vzdušje, zato na ta čas ostajajo lepi spomini, prav tako pa smo z Rocznom osvojili tudi AMA motokros prvenstvo, kar je bilo nekaj posebnega. V prihodnje pa bom še vedno komentiral superkros dirke in pomagal ter treniral mlajše generacije. Ne glede na vse bom kolikor dolgo se bo le dalo ostal blizu tega športa, ki ima v mojem srcu poseben prostor. 


Kljub temu, da je Carmichael v svoji karieri osvojil 15 naslovov prvaka, med letoma 1997 in 2006 ni izgubil niti enega prvenstva v motokrosu, do upokojitve je ubranil prav vse naslove, na Pokalu narodov Združene države Amerike trikrat popeljal do zmage in osvojil tri zlate X-games medalje in se s tem v motokrosističnem svetu uveljavil pod vzdevkom "The GOAT (greatest of all time)", Ricky ostaja skromen in zelo simpatičen sogovornik.


Jaka Završan
foto: Monster Energy

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"