Kirsten Landman, kraljica ekstremnega endura"Reli Dakar? Najprej sem morala premagati strah pred hitrostjo."

Dakarska zgodba se je za Kirsten začela s provokacijo radovednega novinarja. Ravno je zapeljala v cilj ene od dirk v ekstremnem enduru, vozila je po trasi 'zlatega razreda' in se uspešno kosala z najboljšimi dirkači sveta, ko je zaslišala vprašanje: "Kirsten, že razmišljaš o reliju Dakar?"

"Reli Dakar? Najprej sem morala premagati strah pred hitrostjo." (foto: Riki Rocket) Riki Rocket
30. 12. 2019

28-letna lepotica iz Južnoafriške republike je uživala v tehničnih terenih dirk, kot so Romanicas, Sea 2 Sky, Roof of Africa ... in želela, da tako tudi ostane. »Toda ker so provokacije moja šibka točka, je tisto vprašanje začelo odzvanjati v moji glavi. Dakarja si nisem ne želela ne načrtovala, a seme je bilo posajeno.«

Po novinarju je z istim vprašanjem nastopil Joey Evans, avtor knjige From Para to Dakar, katerega neverjetna dakarska zgodba je dobro znana reli skupnosti. »Not a chance.« je odgovorila Kirsten, ki bi v hudi nesreči na brezpotni dirki leta 2013 skoraj izgubila življenje. Toda strahu navkljub je tisto seme začelo kliti. Leta 2018 se je Kirsten tako vrnila v brezpotno dirkanje, najprej v sedlu KTM 250 XCF in nato KTM 450 EXC, dokler ni končno dobila v roke reli specialke. Z 28-letno motoristko smo se srečali v Španiji, kjer se je jeseni preizkušala v navigaciji.

Kirsten, kakšen je občutek, ko misliš na Dakar?

Sem prijetno vznemirjena, a hkrati nervozna. Počutim se pripravljeno, obenem pa le približno vem, kaj lahko pričakujem. 

Kakšen je tvoj odnos do Dakarja?

Dakar je del mojega življenja, od kar vem zase. Moj oče ga je vedno spremljal in jaz z njim. Z osmimi leti sem začela voziti motorje, na moto sceni pa srečevala legende, kot so Darryk Curtis, Alfie Cox, Rian van Niekerk, Joey Evans in zdaj Ross Branch, trenutno najboljši med nami. V Južnoafriški republiki so ljudje od nekdaj dihali z Dakarjem. Zelo težko je videti terenca brez 'dakarske nalepke'. Toda ne glede na povedano: na Dakar si nisem želela. Če bi me nekdo konec leta 2013 vprašal, ali bi šla na Dakar, bi mu rekla, da niti s tovarniško ekipo ne.  

Zakaj?

Leta 2013 sem imela hudo nesrečo pri visoki hitrosti. Bilo je na dirki Toyota Desert 1000 v Botsvani in padec me je skoraj stal življenja.  

Kaj se je zgodilo? 

Tisti dan smo se motoristi vozili po tračnicah, ki so jih dan pred tem v pesku pustili avtomobili. Dolgo časa sem si prizadevala, da bi prehitela tekmovalko pred mano, ki me je puščala v oblaku prahu. Ko sem s srednji kolesom že bila vzporedno z njenim zadnjim, je nepričakovano zamenjala tračnico. Sunkovito sem zavrla, zaradi česar me je odkapultiralo z motorja na trda tla. Bolečina v predelu trebuha je bila neznosna. Dirkač, ki se je ustavil, da bi mi pomagal, me je vztrajno skoraj celo uro budil, dokler ni prišla zdravniška ekipa. Pot nazaj v bokse s terencem je bila za moje stanje praktično nevzdržna, in ker nisem imela nobene viden poškodbe, sem vpričo mnogo poškodovancev pristala na čakalni listi. Ko sem končno prišla do bolnišnice, zdravniki s testov niso razbrali ničesar. Življenje mi je nato po dolgih urah poti in zapleteni birokraciji doma rešil priznani abdominalni specialist in motorist dr. Hein Van de Walt. Velik čudež je, da sem sploh preživela, saj je moja nadledvična žleza ob silovitem padcu pretrgala tanko črevo.

Kako si se fizično in psihično pobrala?

Čas in močna želja po motorju sta naredila svoje. 

Te ni bilo strah?

Strah me je bilo hitrosti, to sem dobesedno sovražila. Tako sem se popolnoma usmerila v ekstremni enduro. Pri nas imamo skal za izvoz, tu so tereni, ki jih hitreje premagaš peš kot z motorjem.  

Petega januarja boš na startni črti svoje prvega Dakarja. Zakaj si si premislila?

Lahko rečem, da je moja pot do Dakarja trajala štiri leta. Leta 2016 sem postala prva ženska, ki je dirko Roof of Africa zaključila v Zlatem razredu. Leta 2017 sem postala prva ženska na svetu, ki je Romaniacse končala v Srebrnem razredu. Uspehi so si sledili, rekordi so padali, zato so me ljudje začeli spraševati, kaj sledi. Ko sem tistemu novinarju, ki je prvi izustil besedo Dakar, zabrusila odločni NE, se je v mojo usodo vmešal Joey Evans. 

Kaj ti rekel Joey in kaj nam lahko poveš o njem?

Joey je bil vedno tip dirkača, ki mu tu pravimo 'vikend bojevnik'. Mislim, da je bilo leta 2006, ko ga je stisnilo na startu lokalne MX dirke. Ostal je hrom od pasu navzdol, a k sreči paraliza ni bila permanentna. Počasi se je naučil znova hoditi, in ko mu je enkrat že kar dobro šlo, je vedel, da bo vse te majhne zmage kronal z osvojenim Dakarjem. To mu je končno uspelo leta 2017, seveda ne brez težav in komaj verjetnih vložkov, a to je Joey, najmočnejša oseba, kar jih poznam. Joey je s svojo zgodbo in zgledom nekoliko pritisnil name. Pogledal me je naravnost v oči in rekel: "Kirsten, jaz sem se moral še enkrat naučiti hoditi - kaj je tvoj izgovor?" Razen tega, da me je bilo na smrt strah hitrosti, me ni oviralo nič drugega. Toda to sem si najprej morala priznati.

Kako si premagala strah pred hitrostjo?

Tako, da sem se vrnila na kraj zločina. Ko sem lansko leto brez praske odpeljala tisto zloglasno dirko v Botsvani, so mi z ramen odpadla vsa bremena tega sveta.

Kako se je tudi uradno začela tvoja pot v Savdsko Arabijo?

Rada postavljam nove mejnike, in ko sem po natančni raziskavi ugotovila, da bi s svojo udeležbo na Dakarju lahko postala prva Afričanka, ki bi ji uspelo doseči ciljno črto v motociklistični kategoriji, je bila moja odločitev že zapisana v beton. Družina ni bila preveč srečna, a me je podprla. S Franzisko Brandl, šefico KTM Afrika, ki je zame naredila vse in več, sva strateško načrtovali mojo vrnitev v brezpotno dirkanje. Manjkala je le še udeležba na pravem puščavskem reliju, na katerem bi se kvalificirala za veliko dirko. Reli Merzouga je bila prekrasna izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Uživala sem vsako sekundo v družbi ljudi, ki so mi nesebično pomagali. Reli sem zaključila brez ene same kazenske točke. 

Na tvojih socialnih omrežjih se svobodno prepletata dve tematiki: motorji in živali. Kako si postala aktivistka za pravice živali? 

Če je kaj na tem svetu, kar ljubim bolj od motorjev, so to živali. Pred štirimi leti sem v zavetišču posvojila terierko Sammy, ki mi je ukradla srce. Nisem se mogla več pretvarjati, da ne vidim, kako nemočne, zlorabljene in nerazumljene so živali. Sammy me navdihnila, da sem ustanovila neprofitno organizacijo S.A.M. ali Saving Animal Movement. Pomagam, kolikor le lahko. Na način, kako ljubijo in živijo živali, bi morali ljubiti in živeti tudi ljudje.

 

 

 

 

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri