S Tino čez bankino #21: Jaka Seles o svoji največji težavi ali zakaj ne bo nikoli organiziral konjskih dirk

Pa tudi tudi o najstniških mokrih sanjah, o svojem prvem in drugem motociklu in vseh nadaljnjih, o prevelikih prvih škornjih, o vrhunsko ozvočenemu Hrošču, o moto izletu v dvoje do Dubrovnika, no ja ... In o skoraj izumrlem fenomenu gozdni Jože. Nič o badmintonu, nič o kompromisih, nič o politiki in nič o gledanju na uro – ker za to ni časa!

S Tino čez bankino #21: Jaka Seles o svoji največji težavi ali zakaj ne bo nikoli organiziral konjskih dirk (foto: Jaka Seles osebni arhiv) Jaka Seles osebni arhiv
19. 4. 2018

Na avtocesto proti Grosuplju sem se podala z namenom, da spišem drugo nadaljevanko svoje nove rubrike Veter v laseh – vem, romantično! –, kjer znani in manj znani motoristi ter motoristke pojejo hvalnico motociklizmu, svetujejo, kam na turco, razlagajo, kateri je njihov najljubši cestni, potovalni in terenski motocikel, ter 'na stežaj odpirajo' vrata svojih garaž. Saj rubrika še bo, a ne danes. Po nekaj minutah pogovora s predsednikom Moto zveze Slovenije se mi je namreč posvetilo, da je moj 'mušter' z vprašanji za v smeti. Sogovornikov odnos do motocikliranja je namreč precej netipičen, kot je netipičen on sam: brez dlake na jeziku in brez tistega kolesca razuma, ki večini ljudi šepeta, naj ne rinejo z glavo skozi zid.

Zgodba, ki jo zaznamujejo velika vizija, ambicija in še večja jajca, se pravzaprav začenja, ko je imel mladenič 17 let in se je kot marsikateri mulec navdušil za avto akustiko. Že takrat Jake Selesa ne bi osrečilo, da bi si v svojega Juga inštaliral nekaj zvočnikov in se lotil razgrajanja po sosednjih vaseh. Že takrat je hotel veliko več, in ne, ni imel Juga. Avdio akustiko je v nekaj letih pripeljal na nivo, ki mu je prinesel več zmag na evropskih prvenstvih, avto pa je enkrat 'peljal' vse do Las Vegasa. S priznanji na sceni se mu je odpiral posel, dobival je zastopstva za različne znamke in posledično je začel organizirati tudi tekmovanja po Sloveniji. Začel je v Grosuplju, kjer je prireditev tako zrasla, da je občina ni več hotela na svojem pragu, zato jo je pod imenom Avto Moto Show preselil na ljubljansko Gospodarsko razstavišče, kar je bil ogromen organizacijski zalogaj, a tudi najboljša možna šola. Sčasoma je nastalo več predtekmovanj tu in tam po Sloveniji, s finalom v prestolnici. Vzporedno je inženir gradbeništva leta 2008 organiziral tudi prvo enduro cross dirko 2008. Ja, takrat se je 'že' vozil z motorjem.

Z motorjem si začel precej pozno.

Pozno sem začel, ja. Vedno sem si želel imeti kros motor, ampak zanj je vedno nekako zmanjkalo denarja. Vse, kar sem zaslužil z avdio akustiko, sem vlagal v šove. Kroske pa so bile moje mokre sanje, to ni bila nobena skrivnost. In nato sem s prijateljem, ki me je rad dražil, izgubil neko stavo, kar je pomenilo, da sem si moral kupiti motor. V Žireh sem našel staro 250-kubično dvotaktno Yamaho, jo kupil, in ker nisem imel niti opreme, sem jo praktično parkiral v kot.

Ampak voziti si jo znal?

Toliko kot vsak, nič več. Kot mulček sem imel 50-kubičnega ATX-a, to je bilo moje prvo prevozno sredstvo za po mestu, takrat smo živeli še v Ljubljani. Spomnim se, da sem v Delu videl oglas in imel srečo: moped se je prodajal v sosednji ulici, in tudi če bi ga pol manjkalo, bi bil zame še vedno lep. Vozil sem ga vso srednjo šolo, do izpita za avto, nato pa prodal, da sem imel za svoj prvi avto, 30 let starega Hrošča. 

Kako se je nadaljevala tvoja motozgodba?

Za 27. rojstni dan mi je žena kupila opremo in potem sem se z Yamaho vozil po vasi, po cesti, 'kr tko mal'. To Yamaho sem nato prodal, kupil Suzukija, potem 450-kubično Hondo, ki je bila zame preveč. Seveda sem se polomil, ker sem bil preveč korajžen. Nič ni bilo, kot bi moralo biti: celo škornji so mi bili preveliki za tri številke, takšne finte smo se šli. Sem pa hitro ujel enduro, to mi je bilo všeč, za motokros pa sem bil prestar in niti nisem vedel, za kaj gre. To ni bilo tako kot zdaj, ko so trgovine in človek pride v trgovino, kjer mu svetujemo primeren motor in mu za povrh najdemo še trenerja. Ko sem jaz začenjal, smo bili v glavnem samouki. Šel sem na progo Šentvid pri Stični, tam vprašal, v katero smer se vozi, in se šel ubijat.

Če se spomniš svoje prve dirke ...

Bilo je leta 2009, Buzet! To je bila moja prva enduro dirka, na kateri sem v klasi amater zmagal. Kar zmagal sem. Tu smo namreč vozili težek teren in to se vedno izplača. Zmaga je bila seveda odlična motivacija in istega leta bi lahko že postal amaterski prvak Slovenije, če ne bi v terminu zadnje dirke istočasno bilo evropsko prvenstvo v avto akustiki, kjer je naša ekipa zmagala. Nato sem v naslednjih letih vozil državno enduro prvenstvo in si privozil kristalno čelado. Mislim, da je v enduru nima nihče drug.

Kako to, da se je tvoja pisarna nekega dne obarvala oranžno?

Stavbo, v kateri sva, smo v osnovi delali za avto akustiko, a ni ostalo samo pri tem. Tak karakter sem, da vedno vidim luknje, kjer bi se dalo kaj izpopolniti. To trgovino smo rabili. Vem, to je moj glavni problem: ko grem na dopust, bi moral dati glavo na pašo, jaz pa vidim, kako bi kamp lahko dvignili na višji nivo, kako bi morali peči palačinke, prodajati sladoled, kako bi lahko naredili terasaste parcele na mestu, kjer je zdaj smetišče, in tako dalje. Enaka je zgodba z znamko KTM – videl sem, da se narod vozi z motorji, trgovine pa ni bilo. Pa sem jo jaz odprl. Nato sta prišla organizacija dirk in istočasno zaton avto akustike. V zadnjih letih se ta sektor pobira, po skoraj mrtvem desetletju. A okej, tole z motorji je tako zraslo, da se ne bom več vrnil nazaj, ta dva posla ne gresta več skupaj. To je po eni strani škoda, ker je bila blagovna znamka Audio Seles zelo znana. Marsikdo mi je rekel, da bi jo komu lahko prodal, najbrž res, a nisem hotel, da se znamki zgodi karkoli negativnega; v očeh Švedov na primer je to še vedno top. In če se vrnem h KTM-u, to je šlo po naravni poti, videl sem potencial v prodaji, servisu, rezervnih delih ... Kaj dosti tu ne rabiš biti pameten.

Od ideje do izvedbe pri tebi ne traja prav dolgo.

Minuto, ponavadi. Če nekaj začutim, to začutim. Niti ne razmišljam o projektu, ampak ga že delam. Takoj grem v to. Kot tudi nikoli nisem delal stvari, če jih nisem čutil. Konjske dirke preprosto ne morem organizirati, ker mi nič ne pomeni, kot tudi ne bom nikoli organiziral atletskega tekmovanja. Dela ne bi dobro opravil, ker ne bi delal ponoči, med spanjem.

Ko sem te vprašala, kdaj lahko pridem, si rekel: kadarkoli, do zvečer.

Ja, to je moj 'lajfstajl'. V bistvu lahko rečem, da nisem bil nikoli v službi. Tukaj sem rad, v službi ne gledam na uro, da bi popoldne lahko šel na badminton. V službi ne gledam na uro, ker za to nimam časa. Niti nisem v službi.

Zdaj že vem, da je tvoja prva ljubezen enduro. Kaj pa cesta? Nič kemije?

V firmi imam testne motorje, vse, kar si lahko poželim, a me ne zanimajo. Enkrat sva z ženo poskusila biti 'normalna' motorista in sva sklenila, da greva z motorjem do Dubrovnika. V bistvu je bila to njena zamisel. Dubrovnik! Če bova prišla do Paga, sva dobra, sem ji rekel, ona pa ne, greva v Dubrovnik. Prav, greva. Startala sva v Grosuplju, a ko sva prišla do Turjaka, mi je rekla, da ima dovolj. Nato sva šla zaradi lepšega od Ribnice do Ajdovščine. To je bila najina edina tura, imela sva krasen BMW GS, a naju ni dovolj potegnil. Seveda sem peljal vse naše testne motocikle, a če rečem, da sem vse skupaj naredil tisoč kilometrov, bi bilo kar točno. Cestni motorji mi ne pašejo in se z njimi tudi ne znam voziti. Tudi enduro sem začel čutiti šele zadnji dve leti, prej sem bil samouk. V določenem trenutku sem dojel, da tako ne gre več. Največ sta mi pomagala Toni Mulec in Luka Kutnar, onadva sta me v bistvu naučila tehnike.

Ampak imel si kristalno čelado!

To ne pomeni, da se nisem vozil narobe. Bil sem samouk, a noben samouk še ni zmagal na svetovnem pokalu. Vozil sem se kot gozdni Jože, in ker sem tekmoval z drugimi gozdnimi Jožeti, mi je uspelo. (smeh) Danes je vse drugače. Enduraši so danes svetlobna leta naprej, kot so bili pred desetimi leti. Cross-country je naredil veliko dobrega, a predvsem je pozitivno vplival na enduraše. Motokrosisti so vedno znali voziti, enduraši pa ne.

In še zadnje, obvezno vprašanje: kaj te v zadnjem času najbolj navdušuje v svetu motociklizma?

Pozitivizem! Vedno več nas je in vedno lepše nam je. Poskusite se podružiti z motoristi, pa boste vedeli, o čem govorim.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri