40-letnik, ki poveljuje inženirjem in mehanikom ekipe Red Bull KTM, danes po eni strani obžaluje, da v žepu nima listka, na katerem bi črno na belem pisalo, da je Stefan Huber s samimi deseticami postal strojni inženir. Po drugi strani pa je njegova univerza življenje; na ta intenzivni "dril" se je vpisal predčasno pri petnajstih in z dvajsetimi že odšel v črno Afriko na svoj prvi Dakar.
Kako se začne zgodba, ki te je pripeljala na mesto tehničnega šefa najboljše reli ekipe na svetu?
Začel sem kot povsem običajen mehanik, v delavnici nedaleč od doma, to je v dolini Zillertal na Tirolskem. Kini živi deset kilometrov stran, a to za začetek zgodbe ni pomembno. Začel sem z avtomobili in tovornjaki, šele nato z motocikli, a sem hitro ugotovil, da hočem slednje – zanimali so me motocikli, saj sem ljubiteljsko tudi vozil motokros. Obenem je bil doma vedno kakšen motor, spomnim se še prvih Puchov, saj je tudi oče oddirkal nekaj gorskih dirk.
Kako si prišel v Mattighofen?
Vedno sem na veliko sanjal, a ko si najstnik in brez izkušenj, so sanje velikokrat večje od tebe. Želel sem si vstopiti v kakšno super bike ekipo, mikalo me je, da bi postal mehanik za dirke, race mecanic, a so me povsod zavrnili zaradi pomanjkanja izkušenj. In nato je oče nekega dne v supermarketu srečal Kinija in mu rekel, da njegov sin ne bi rad v življenju počel nič drugega, kot "šraufal", in naj ga obvesti, če bodo potrebovali vajenca. Nato se je zame začelo mučno čakanje, a čez tri tedne me je nekdo poklical in mi dal številko Heinza Trunkenpolza, ki je bil takrat šef oddelka za reli. Srečal sem se z njim in povedal mi je dobro novico: nekdo bo v kratkem zapustil ekipo in potrebovali bodo mehanika. In spet se je začelo mučno čakanje. Čez nekaj tednov sem sramežljivo pograbil telefon in spet poklical. Gospod Trunkenpolz mi je ponovil, da me bodo potrebovali, a da še tehtajo stvari glede budžeta in podobno. Potem pa sem si rekel, kar bo, bo, in skoraj že pozabil na KTM, ko sem nekega četrtka zvečer prejel klic in prosili so me, naj se nasledje jutro narišem v Mattighofnu. Tri tedne smo brez premora sestavljali motorje za reli full gas, in tu se tudi uradno začne zgodba, ki še traja.
Katera je bila tvoja prva večja naloga?
To je bil moj prvi reli, reli Faraonov v Egiptu, kjer sem bil zadolžen za nadomestne dele na tovornjaku. Za to, da bi delal na motorjih, sem bil še preveč zelen. V Egiptu smo nato ostali še za test, to je bilo vse leta 2000, nato pa smo šli skoraj naravnost v Afriko na Dakar, kjer sem bil zopet zadolžen – za nadomestne dele.
Kakšne spomine imaš na ta prvi Dakar?
Ufff, to je bilo noro težko. F**k, it was so tough! Dirka je štela 18 etap, ekipa je imela 9 dirkačev, jaz pa nisem delal drugega kot prenašal kolesa in gume. Spomnim se, da me je na koncu že tako bolel hrbet, da se nisem mogel niti skloniti. Druga preizkušnja je pomanjkanje spanja, ki čudno vpliva na človeka. In potem Črna Afrika ... Popoln šok! Ko prideš v Mavretanijo ali v Mali, malo preurediš svoje vrednote in postaneš neizmerno hvaležen, da živiš v raju na Zemlji, v dolini Zillertal, kjer je vse zeleno, kjer je voda čista, kjer lahko kolesariš in hribolaziš. Kar mi je pa še posebej žal, in to ne le za Afriko, temveč tudi za Južno Ameriko, pa je katastrofalen odnos ljudi do lastne dežele. Te lepe dežele so postala gigantska smetišča. In če se vrnem k prvemu Dakarju – biti del ekipe, kot je ta, ti pomaga zdržati vse napore. To je ena takšna velika, krasna družina, kjer vsak podpira drugega. Prepričan sem da je človeški dejavnik v veliki meri kriv za uspeh ekipe KTM.
Na Dakar si se nato vrnil tudi naslednje leto – še vedno kot fant za nadomestne dele ali si napredoval?
Sem. Postal sem mehanik Giovannija Sale na dvocilindrskem motorju. Z Giom sta postala dobra prijatelja. To seveda ni težko, saj je najbolj "na izi" tip na svetu. Če pogledam nazaj, ugotavljam, da sploh nisem imel veliko dela. Leta 2003 sem že delal za Marca, nadomestni deli pa so postali izključno moja stvar; ne le na dirkah, temveč tudi "doma" v Mattighofnu. Leta 2008 je bil Dakar odpovedan, naslednjega in prvega v Južni Ameriki pa sem že nastopil v čevljih Heinza Trunkenpolza, ki mi je prepustil svoje mesto.
Kateri je največji izziv mesta tehničnega direktorja reli ekipe?
Tehnični del je lažja plat, problem je sistem relija. To je služba, ki te celega posrka. Nimaš vikendov, nimaš praznikov, nimaš počitnic. Skoraj pol leta si daleč od doma. Največji izziv je zato, kako ohraniti srečen zakon in biti dober oče najstniški hčeri.
Tvoje delo je verjetno kljub temu vedno bolj zapleteno v smislu razvoja tehnologije in tehnike.
Ja, te zadeve gredo pa v zadnjem času z nadzvočno hitrostjo naprej. Pri iskanju naslednje stopničke pri razvoju motocikla smo postali nori perfekcionisti. Vsake tri leta je še posebno mrzlično, ko razvijemo nov model reli motocikla, a ta proces se v resnici dogaja vsak dan. Beležiš ideje, si delaš zapiske, pripombe, debatiraš z inženirji ... In nato je odgovorno, saj so kalupi izjemno dragi in si ne smeš privoščiti preveč napak.
Nekaj časa je ekipa KTM imela nad relijem monopol, zdaj pa se je konkurenca močno zaostrila. Kako gledaš nanjo?
Konkurenca je dobrodošla, saj ni fino biti sam. V bistvu je to težje. Če sem iskren, bi rekel, da je moje delo zdaj lažje. Nič manj ga ni, ker tudi, ko si sam, delaš za svoje dirkače in jim poskušaš dati najboljše. Lažje mi je v tej meri, da nabiranje idej poteka dvosmerno. Prej so se oni smukali okrog naše garaže, zdaj pa tudi mi vidimo kaj zanimivega, kar nam da misliti in nas sili v napredek. Zadnja leta še posebno pritiska Honda, po mojem skromnem mnenju celo malo preveč. Vprašanje je namreč, ali je treba, da gre tehnika tako daleč, ali je to sploh prava pot.
Kako si bil zadovoljen z letnimi testiranji v Španiji? Kaj ste počeli?
To je bila zgolj misija fine tuning. Lani v Maroku smo že nastopili z novim motorjem, a ker je bil tisti reli tako kratek, nas je resnična preizkušnja čakala kar na Dakarju. Po Dakarju smo naredili nekaj popravkov na vzmetenju in elektroniki, kar smo zdaj uspešno preverili. Fantje so obenem trenirali navigacijo, kar je spet pomembno. Jaz imam nove zapiske, ki jih bom predal inženirjem in tako spet znova.
Se v prostem času voziš z motorjem, da se sprostiš?
Tečem, smučam, hodim v hribe, občasno pa si od hčere sposodim skuter in jo mahnem naokrog. To pa je, trenutno, kar zadeva bajke, vse. (smeh)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja