Ekskluzivni intervju: Stephane Peterhansel, legenda relija Dakar»Ne vem, kako je mogoče zmagati na reliju Dakar, in to tolikokrat«

»Petra« smo srečali v pesku, natančneje na robu Sahare, kjer si je oktobra pridirkal prvi naslov svetovnega prvaka v vztrajnostnih relijih. Zmaga je bila še toliko bolj sladka, saj sta jo dosegla skupaj z ženo. Andrea Peterhansel je pred dnevi sporočila, da je zaradi zdravstvenih težav na Dakarju ne bo. Njen sedež bo zasedel portugalski sovoznik Paulo Fiuza, Monsieur Dakar pa bo dal vse od sebe, da število dakarskih zmag 'reši nesrečne trinajstice'. Peter je spregovoril o svojih začetkih, največji želji ter o nerazložljivi skrivnosti, povezani z razvpitim relijem.

»Ne vem, kako je mogoče zmagati na reliju Dakar, in to tolikokrat« (foto: Florent Gooden) Florent Gooden
24. 12. 2019

Greva nazaj v leto 1988, Peter. Bilo je v Parizu na novoletno noč in ti si se odpravljal na svoj prvi Dakar. Kako nora je bila tista noč?

Ljudstvo je norelo, steklenice šampanjca so pokale in vse je bilo v lučkah, jaz pa sem imel trebuh zavozlan. Dakar so bile moje sanje, a ko sem enkrat bil na startni liniji z ženo in družino, je vrag odnesel šalo. Tisto so bila divja leta Dakarja, veliko ljudi se je hudo ponesrečilo, zgodilo se je mnogo tragedij, zato nisem vedel, v kakšnem stanju se bom vrnil domov.

Kako si se v prvi vrsti znašel na Elizejskih poljanah, od koder je karavana krenila proti Afriki.

Že na svoj prvi Dakar sem odšel kot profesionalec, s tovarniškim moštvom. Takrat sem že bil francoski prvak v enduru, zato so se pri Yamahi odločili, da me pošljejo na Dakar kljub popolnemu pomanjkanju izkušenj. Eden mojih moštvenih kolegov je bil slavni motokrosist Andre Malherbe. Bil sem popolnoma navdušen, da sem bil z njim v moštvu, nato pa me je močno potrlo, ko je v tretji etapi močno padel in ostal paraliziran za vse življenje. Tistega dne me je zadela kruta resničnost, a moral sem nadaljevati z bojem.

Kako se dirkač počuti, ko poči tako blizu njega?

Vso dirko me je preganjala Andrejeva podoba. Svoj prvi Dakar sem končal na 17. mestu, a rezultat ni bil pomemben, ker sem z dirke odnesel nekaj pomembnejšega: našel sem svoje mesto pod soncem. Dakar je bil zame kot ustvarjen, saj je vseboval vse, kar ljubim: hitrost, boj, šport in čudovito naravo. Lepota je pretehtala tveganje in od takrat ga ni dneva, ko ne bi vsak dan pogrešal puščave.

Domov si prinesel tudi svojo prvo etapno zmago.

Res je. Okusil sem, kako je zapeljati skozi ciljno črto kot zmagovalec, pa čeprav samo na en dan. Na svojem drugem Dakarju sem bil po šestih etapah v vodstvu, dokler me ni izdal motor. Na svojem tretjem Dakarju sem bil ponovno v vodstvu, dokler se nisem izgubil in ostal brez goriva. Ker se je dva dneva prej rodil moj sin, mi je bilo nekoliko lažje stisniti S.O.S. gumb in sceno zapustiti s helikopterjem. Postal sem oče in doma me je čakala še ena pustolovščina.

Nisi zamudil le njegovega rojstva, temveč tudi vse njegove rojstne dneve.

Vse, razen dveh: leta 1994 je organizator spremenil pravila in je Yamaha ostala doma, leta 2008 pa je Dakar zaradi težav v Afriki bil odpovedan. Lepo je bilo praznovati sinov rojstni dan, a če se iskren, sem doma zaradi odpovedanega Dakarja ostal s strtim srcem.

Zakaj si nato po mnenju marsikoga predčasno zapustil motociklistično kategorijo?

Moj cilj je bil, da dosežem rekordno število zmag v motociklistični kategoriji, nato pa se umaknem. Preveč sem se zavedal tveganja, zato sem po šesti zmagi škornje obesil na klin in začel iskati avtomobilski sedež. Pripravljen sem se bil odreči motorju, ne pa Dakarju. Vem, da se je od daleč moj umik zdel nekoliko nesmiseln, saj je nisem niti enkrat močno skupil. Pravzaprav sem jo odnesel z nekaj modricami in praskami. Toda prav zato sem se umaknil, saj sem se zavedal, da ne nobena sreča na traja večno. Verjamem, da me je obvarovala nesreča mojega idola na mojem prvem Dakarju. Tista izkušnja me je napravila za varnejšega dirkača. Danes lahko rečem, da sem vesel, da nisem več dakarski motorist v času, ko je hitrost ušla izpod kontrole.

Sedež v avtomobilu so ti ponudili Japonci.

Z japonskimi avtomobili in ekipami sem preživel veliko plodnih let, toda moja največja želja je bila, da bi tekmoval za Peugeot. Ko me je leta 1988 Ari Vatanen prehitel in pustil v prahu, sem si rekel: »Kaj je to, raketa?« Ne, bil je Ari, ki si je s Peugeotom 405 utiral pot skozi puščavo. Ko sem nehal z motorji, Peugeot seveda ni več tekmoval. Malo mi je bilo žal, da na Dakarju nisem zmagoval z lokalno znamko. Od tam, kjer sem takrat živel, sem lahko videl tovarno, veliko mojih znancev je delalo tam. Seveda so bile moje sanje, da bi na Dakarju zmagal s Peugeotom! Ko sem slišal, da so ponovno v igri, sem si želel le to, da bi zazvonil moj telefon. Želja se mi je uresničila in bil sem presrečen, da sem nato dejansko postal prvi Peugeotov dirkač, ki je po 25-ih letih ponovno zmagal za na Dakarju.

Ko se je Ari Vatanen umaknil iz relija, se je posvetil politiki.

Nerad delam vse leto, zato ni variante, da bi me kdaj videli v politiki ali v kakšnem drugem poslu, ki bi od mene zahteval, da veliko časa preživim v pisarni. Najlažje me je srečati v vodi, na snegu ali v pesku. In ker je temu tako, ostajam v dirkanju. 

Še vedno čutiš isto vznemirjenje na štartu?

Popolnoma isto.

Kako človek zmaga na Dakarju, in predvsem, kako lahko nekdo zmaga tolikokrat?

V Dakarju je veliko strategije in veliko taktike. Osnova je, da se dobro poznaš in da veš, kdaj zapreti plin. Čeprav imaš za sabo trideset Dakarjev, je tvoj naslednji spet enako težak in zapleten. Na tej dirki te čaka toliko pasti in toliko priložnosti, da narediš napako, da se mi še sanja ne, kako je mogoče, da sem jih zmagal kar trinajst. To je meni velika skrivnost.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri