Štiri leta po predstavitvi so pri Moto Guzziju obdelali vstopni klasik V7.
V7 je bil v osnovi zasnovan kot motocikel spomina na šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Na spomine brezskrbnih pohajkovanj, svobode in druženja s prijatelji. Klasična zasnova in klasična tehnika okrašena z ravno pravšnjo mero sodobne tehnike zna prepričati. Sicer ne vseh, a tiste, ki so čase, ki jih omenjamo zgoraj doživeli, V7 zna osvojiti.
Na prvi pogled V7 po prenovi niti ni precej drugačen od svojega predhodnika, pa vendarle bodo ljubitelji Guzzijev razlike hitro odkrili.
Očem skritih tehničnih novostih je bil deležen predvsem motor, ki je poleg nekaterih oblikovnih in barvnih detajlov po novem tudi nekoliko bolj prožen in varčen. Obdelan je bil tudi menjalnik, ki sicer ostaja pet stopenjski, je pa v primerjavi s prejšnjim bolj natančen, mehkejši in pri prestavljanju tudi tišji.
Novi V7 se po zaslugi na novo oblikovanega rezervoarja s prostornino 22 litrov lahko pohvali z dometom 500 kilometrov, pomembnejših vizualnih sprememb pa so bili deležni še pokrovi ventilov, dušilec v obliki cigare, sedež in grafika merilnikov, ki je na las podobna tisti iz 70'-ih let, ko je števce za Moto Guzzi izdelovala Veglia-Borletti.
Na voljo bo v treh različicah, dvakrat kot 'tourer' (V7 Stone, V7 Special) in enkrat kot bolj športna izvedba (V7 Racer).
V7 Stone kot vstopni model poudarja minimalizem, medtem ko je V7 Special oblikovno in idejno med vsemi tremi še najbližje originalu iz sedemdesetih let. Športni Racer sicer ni športnik v pravem pomenu te besede, s tehničnega vidika pa se od obeh tourerjev razlikuje le pri nastavljivem vzmetenju.
MaT