To je motocikel, ki nadaljuje zgodbo tam, kjer so se konec osemdesetih ustavili japonski proizvajalci in BMW ter naredili sodobni retro potovalni enduro. Vozili smo ga na čudoviti Sardinijii, ki nas je navdušila s cvetočimi mimozami in fantastičnimi razgledi ter ovinki. Veliko ovinki! Tule si lahko preberete nekaj vtisov, prvi test pa v reviji Avto magazin, ki izide 14. marca.
Ideja
Točno s to mislijo, da pripravijo nekaj novega, a ob tem zadržijo prave lastnosti Moto Guzzija, se lotili razvoja motocikla, ki jim je manjkal v prodajni paleti, saj po modelu Stelvio, ki sploh ni bil slab motocikel, niso več izdelovali potovalnega enduro motocikla. V bistvu so se domislili fantastične ideje. Združili so ključne sestavine Moto Guzzija, kot so lep klasičen videz, udobje in nezahtevnost v vožnji ter s tem ustvarili povsem nov segment motociklizma, ki mu pravijo kar retro oziroma klasični potovalni enduro. Moto Guzzi V85 TT dejansko ponuja več udobja za dva in pravi enduro položaj za krmilom kot na primer priljubljeni scramblerji. Opremljen s parom stranskih aluminijastih kovčkov in povišanim vetrobranom je zelo udoben stroj za potovanja, na katerem je presenetljivo veliko prostora za voznika in sopotnico.
Pa še na eno zelo pomembno lastnost so pazili. Na višino sedeža od tal. Zelo udoben sedež je nameščen dovolj nizko (višina od tal namreč meri 830 mm) in oblikovan tako, da bodo do tal dosegli tudi tisti motoristi ali motoristke, ki imajo sicer težave stopiti na tla pri potovalnih enduro motociklih. Z uporabo povsem novega jeklenega okvirja in lažjimi komponentami v motorju je inženirjem uspelo spraviti težo na 208 kilogramov brez tekočin. Ko pa dolijete še gorivo v veliko, 23-litrsko posodo za gorivo, plus zavorno in motorno olje, masa ne preseže 229 kilogramov.
Zaradi prečno postavljenega dvovaljnika je tudi težišče ugodno nizko in motocikel v rokah tako na mestu kot v vožnji deluje zelo lahkotno.
Vožnja
V vožnji je presenetil, to je vsekakor Moto Guzzi neke nove generacije, ki pa ostaja zvest svojemu izročilu. Motocikel je lepo uravnotežen, kar se je izkazalo tudi na ovinkastih cestah Sardinije. Okvir in vzmetenje dobro sodelujeta, vse skupaj pa je bolj kot dirkanju podrejeno užitku in udobju med vožnjo. Brembove radialne zavore so vsekakor lepo videti na njem, še bolj pa smo bili veseli tega, kako učinkovite so. To je tudi prvi Moto Guzzi, ki res zelo dobro zavira in tudi zato dopušča presneto športne pojemke.
Resda smo na trenutke drveli po ovinkih hitreje, kot je bilo pametno, a motocikel je to dopuščal. Vožnja na meji tam do 130 km/h je mirna in navdaja z dobrimi občutki v ovinku. Tudi grbine na asfaltu vzmetenju ne povzročajo težav. Obrnjene vilice in zadnji enojni blažilnik Kayaba so dober kompromis za večino motistov. Gib sprednjega in zadnjega kolesa znaša 170 mm, kar je dovolj, da tudi na terenu zmore premagati neravnine, ki jih srečamo na brezpotjih. Med testiranjem smo prevozili tudi dobrih 10 kilometrov makadama, ki je ponekod postregel s peščeno podlago in prodnim kamenjem, a je Guzzi tudi to premagal brez težav.
Zaključek
Unikaten videz je poskrbel, da je takoj po predstavitvi koncepta požel val navdušenja. To je motocikel, ki je izumil nišo, ki ji lahko rečemo klasični potovalni enduro.