Reportaža: Nova Zelandija in Avstralija

Predstavljajte si Slovenijo kot otok sredi oceana. Z umirjenim in večinoma zadovoljnim prebivalstvom, nizkimi kaznimi za prometne prekrške in kljub temu zelo mirno tekočim prometom, z dovoljenim prometom po plažah in dnevnimi novicami o športu namesto o politiki. Sanjska dežela?

Reportaža: Nova Zelandija in Avstralija (foto: MAtevž Hribar) MAtevž Hribar
14. 2. 2013

(Iz Avto magazina 01/2013)

besedilo in foto: Matevž Hribar

Ko je že ravno Valentinovo, začnimo članek s posnetkom s plaže:

Ko sem manj kot mesec dni pred odhodom nabavil letalsko karto, se mi niti sanjalo ni, kaj bom tam doli počel. Vedel sem, da me prvi večer po prihodu v Auckland čaka v Evropi zamujen koncert skupine  Coldplay, drugo sem prepustil vetru. In vse se je izšlo precej bolje od pričakovanj. Bolje rečeno – bolje, kot bi si lahko organiziral sam. Pričakoval sem namreč prav to – da bo vse, kot mora biti.

Moj prvi gostitelj Miha, v Aucklandu živeči Ljubljančan, mi je za dva dneva posodil svojega Suzukija GN 250. Nima ABS-a, nima potovalnega računalnika niti tekočinsko hlajenega motorja, a ta mešanec med čoperjem in slečenim motociklom je bil tista dva dneva zame najboljši motocikel na svetu. Raziskal sem mesto ter vzhodno in zahodno obalo. Auckland je razmetan ob zalivih Tasmanovega morja in Tihega oceana in zato ter zaradi zmedenega sonca, ki vstaja in zahaja na napačnih straneh neba, prava mala orientacijska mora. In ne, GN ni imel navigacijske naprave, ampak je šlo.

Na zahodni obali sem od vasice Muriwai našel proti severu raztezajočo se, približno 50 kilometrov dolgo plažo, kjer je promet dovoljen za štirikolesno gnana vozila. Ampak ker je bil na znaku, ki je veleval vožnjo med vodo in sipinami (te varujejo obalo, zato vožnja po njih ni dovoljena), narisan tudi motocikel, sem se odločil preizkusiti terenske zmogljivosti malega Suzukija. V prevoženih 80 kilometrih sem srečal le dve kasaški konjski vpregi! Še ena tabla je presenetila: lokalno terensko motoristično društvo (vsaj po logotipu sodeč) je oznanjalo datum naslednje akcije vzdrževanja poti. Enduraši torej pomagajo pohodnikom in lovcem! Si lahko predstavljate kaj takega pri nas?

Nato sem zaradi spremenljivega vremena in pomladanskih temperatur opustil idejo, da bi otok prevozil z motociklom, in na ulici Beach Road, kjer je večina renta-car podjetij, našel izvrstnega Nissana Primero v kombijevski različici in s štirikolesnim pogonom za več kot solidnih 30 dolarjev na dan z zavarovanjem vred ('backpacker' ponudba podjetja Apple Cars, www.applecars.co.nz) in se odpravil na sever. Obisk skrajnega severa ni bil v načrtu, ampak ko si že enkrat tam ...

Dobrih 400 kilometrov je dolga pot do rta Reinga, le malce južneje pa se začne (ali konča) najdaljša peščena plaža s pravimi puščavskimi sipinami. Neverjetno: iz skrivnostnega gozda z orjaško praprotjo se čez pašnik v dveh kilometrih pripelješ pod peščeno goro. Priporočam, da si za ta del otoka vzamete dva, tri dni. Plaže in razgledi na dobro označenih peš poteh so naravnost fantastični.

Letalska karta z nizkocenovno družbo JetStar do Wellingtona je stala le 45 dolarjev, nato pa sem izvohal še brezplačen najem avtomobila iz Christchurcha do Aucklanda (www.transfercar.co.nz). Brezplačen najem, ena posoda goriva in trajekt gratis. Kaj si človek z nahrbtnikom še želi več? Še ena, prav tako ugodna letalska karta iz glavnega mesta do še vedno delno porušenega Christchurcha se je zato izkazala za dobro naložbo, čeprav Nissanov Bluebird bivalno ni bil tako praktičen kot moj prejšnji štirikolesni prijatelj. Ja, novozelandski vozni park je v večji meri japonski: Toyote, Nissani, Mitsubishiji in Subaruji so na cestah najpogostejši. Evropskih značk je le za vzorec.

Ko smo že pri prometu: ta je neverjetno umirjen in razen ob prometnih konicah v večjih mestih prijetno lepo tekoč. Slovenski zakonopisci bi najbrž takoj pomislili, da je tako zaradi gromozansko visokih kazni – pa to sploh ne drži. Če mimo policista z radarjem v roki pripeljete deset kilometrov na uro prehitro, vas bo to stalo za naše razmere nesramno nizkih 30 dolarjev, za najdražjo kazen s 'cenika', 630 dolarjev, pa bo treba divjati s 50 kilometri na uro preveč. Gospodje in gospe, morda pa višanje kazni le ni (edina) pot do varnejših cest? Praksa po dva tisoč prevoženih kilometrih kaže, da po cesti z omejitvijo 100 km/h 99 odstotkov ljudi vozi okroglo stotko. Če mi je števec ušel na 110, sem bil že opazno prehiter.

Ker med stanjem na cesti in v družbi lahko v vsaki deželi potegnemo vzporednice, hitro ugotovimo, da visoke kazni (represija) niso edina in prava pot do varnejših cest (zadovoljnega naroda). In če po treh tednih Nove Zelandije in tednu Avstralije primerjam družbeno klimo z našo, domačo, je razlika očitna. Ljudje so bolj prijazni, odprti, lahko bi rekel tudi, da bolj radostni.

Največji kontrast sem doživel ob vrnitvi na evropska tla v polnem kombiju mladih ljudi, ki so se z letališča pri Benetkah vračali proti Ljubljani: tišina in razen voznika nihče ni kazal volje do debate o tem ali onem. Pa še z njim sva debatirala o le mariborskih demonstracijah in nehumanih stacionarnih radarjih na naših in italijanskih cestah. No, ko so se na koncu Padske nižine oranžno zasvetile zasnežene Alpe, sva se strinjala, da naravo imamo pa prekrasno.

Je torej dežela tam doli sanjska? Ta trenutek je življenje v eni izmed obiskanih držav gotovo lahkotnejše in kruh lažji, čeprav si ne mislite, da vam bodo sanjske ponudbe za delo padale z neba. Ampak pogoje, vsaj geografske, pa imamo za mirno in srečno življenje tukaj prav takšne kot na drugi strani planeta. Le znebiti se moramo omejenosti z majhnostjo naših dolin in se osvoboditi predolgo sprejemanega tlačanstva.

... z malo zamude: In ker smo prav pred novim letom: naj vas v 2013 ne bo strah. Padcev, kazni, meteoritov, pendrekov, laži polnih gobcev, predvsem pa ne – sprememb. Jebiga, svet se spreminja. Svetilničar na rtu Reinga je ostal brez službe že leta 1987 ...

Več fotografij in tri poročanja s terena najdete na blogu.