Strogo, klasično strojništvo je tako rekoč izumrlo, to je dejstvo, saj motorji z notranjim izgorevanjem zaradi ekoloških zahtev in želje po ugajanju zahtevam uporabnikov niso več sposobni delati brez tipal, servomotorčkov in računalniških enot. Zato se je delo mehanika močno spremenilo – pri nekaterih znamkah bolj, pri drugih manj.
Lahko ste nostalgično brihtni in boste rekli, da je vsa ta elektronska navlaka odveč, a brez res ne gre več. Boste rekli, da je prižiganje in ugašanje čoka za hladen zagon romantično?
Najopaznejša sprememba, še zlasti v zadnjem desetletju, je masovna menjava uplinjačev z enotami elektronskega vbrizga. Danes 'fergazerje' najdemo le še v nekaterih, predvsem dvotaktnih enduro specialkah (pa še tu se poslavljajo) pa v mopedih in (cenejših) skuterjih. No, in da ta elektronika ve, kako pogosto in kakšno zmes goriva in zraka potrebuje izgorevalni prostor nad batom, so ji v pomoč različna tipala, ki v enoto pošiljajo podatke o motornih vrtljajih, zunanji temperaturi in temperaturi motorja (hladilne tekočine), zračnem tlaku, kotu zasuka ročice za plin, položaju odmične gredi … Zapleteno, a? Potem so tu še protiblokirni zavorni sistem, razna dodatna oprema, kot so radijski sprejemnik, navigacija, ogrevane ročice in električno pomično vetrobransko steklo in še in še in še. Gedore in kladivo ne bodo dovolj, kajne? Obiskali smo štiri mehanične delavnice in preverili, kako si pri servisiranju pomagajo z diagnostičnimi napravami.
Aprilia in Moto Guzzi: Brezžična povezava po celi delavnici
Najprej smo obiskali delavnico podjetja Avto Triglav, kjer poleg italijanskih avtomobilov skrbijo tudi za zdravje motociklov znamk Aprilia in Moto Guzzi. Naš sogovornik je bil servisni svetovalec Drago Čepon, zaprisežen apriliaš in tudi sam lastnik nove RSV4R. Prav tej lepotici, kasneje pa še na Moto Guzzija Stelvia, smo pod sedež priklopili TEXA Navigator TX3, napravo, ki jo na servisu uporabljajo dobro leto. Gre za oddajnik, ki se prek bluetootha in USB-ključa poveže z osebnim računalnikom kjerkoli v mehanični delavnici. Možna je tudi povezava prek kabla, a brezžična za zdaj deluje brez težav, pravi Drago: »Prej smo uporabljali dražji diagnostični tester, ki si ga lahko uporabljal brez dodatnega računalnika, kar je bilo preprostejše za delo na terenu, recimo na dirki, v delavnici pa je novejši sistem bolj prijazen do uporabnika. Napravo smo kupili prek Piaggia, tako da ustreza vsem znamkam tega koncerna. Letna naročnina za prejemanje nadgradenj znaša 50 evrov za vse motocikle.«
Ob zagonu sistem najprej prek spleta preveri, ali je na voljo nadgradnja za izbrani model motocikla (modela ne zazna sam, treba ga je izbrati ročno), in ga na ukaz tudi prenese, ob plačani naročnini seveda brezplačno. S Texo je mogoče preverjanje delovanja večine električnih sklopov na motociklu. Tako lahko s pisarniškega stola preizkušamo delovanje ventilatorja, vbrizgalnih šob, črpalke za vodo, posameznih luči in podobno. Sistem sporoča dve vrsti napak, in sicer trenutne in tiste, ki so se pojavile prej. Če vam torej odpove kak del in se kasneje sam čudežno popravi, bo informacija o napaki v sistemu ostala. Po vnosu servisne kode je te napake možno pregledovati tudi na armaturni plošči, a se te izpisujejo v motoristu neznanih kodah, ki so brez priročnika neuporabne. »Tovarna za zdaj sistematsko še ne beleži napak, zato jih ne pošiljamo v tovarno. Statistiko okvar vodijo le po garancijskih zahtevkih, « je povedal Drago.
Programov delovanja motorja ni mogoče nastavljati v podrobnosti, možno je le nalagati nove, dodatne. Lastnik RSV4, na primer, lahko ob predložitvi računa za izpušni sistem Akrapovič (kupljen prek Aprilie! ) ter serijskih številk enote ECU in šasije od Aprilie dobi dodaten dirkaški program, za offroad paleto (RXV in SXV) pa je teh programov še več, spreminjajo pa se glede na zahteve voznika in steze ter glede na znamko izpušnega sistema.
BMW: "Beleži se vsak pritisk tip serviserja"
Nadaljevali smo v servisni delavnici podjetja A-Cosmos, kjer servisirajo BMW-je. Pravkar so prejeli novo diagnostično napravo, ki je šele v fazi vpeljave, zato vseh novih možnosti še nismo mogli preizkusiti. Nov tester stane 5.500 evrov, medtem ko so za starega odšteli deset tisočakov. Samo Trpin je poleg prodaje zadolžen tudi za usposabljanje mehanikov: »Na servisu prav vsak motocikel priklopimo na napravo, ki je neposredno povezana s strežniki v Nemčiji. Vidiš, naprava samodejno prepozna motocikel in izpiše, kje je bil prodan, kdaj je bil nazadnje servisiran ter kakšno dodatno opremo ima.« Podoben sistem si pri BMW-ju delijo z avtomobilsko vejo, zato je baza podatkov in sistem zbiranja informacij zelo napreden. V pooblaščeni delavnici servisirana vozila imajo tako popolno zgodovino vseh servisnih posegov, težav in okvar. »Beleži se vsak pritisk tipke serviserja, nič nam ne uide, « pravi Samo in pove, da so ob vpeljavi sistema sicer imeli nekaj težav z nadgradnjami programske opreme v motocikle, a je zdaj zadeva že tako utečena, da težav ni. Prelomna sta bila leto 2004 in takratni R 1200 GS, ki je v primerjavi s predhodnikom (R 1150 GS) imel za poldrugi kilogram manj žic, saj so od takrat naprave z računalnikom povezane prek sistema cam-bus
Potovalni R 1200 RT, pa tudi večina drugih motociklov iz višjega cenovnega razreda, sploh nima klasičnih varovalk, ampak vse deluje, tudi zaščita, na ravni programske opreme. Prek diagnostične naprave tako lahko spremljamo in nadzorujemo delovanje prav vseh električnih komponent: od ventila v izpušnem sistemu do ogrevanih ročic, delovanja žarnic in nastavljanja vetrne zaščite, celo tlak olja v napeljavi zavornega sistema in kot nagibanja motocikla (RT ima senzor nagiba vgrajen zaradi protizdrsnega sistema) je mogoče odčitavati v realnem času. Na motociklu so sicer računalniške enote posameznih sklopov ločene: BMS-K skrbi za motorno elektroniko, ZFE za električno napeljavo (luči, radio, nastavljiv vetrobran …), KOMBI za armaturno ploščo, RDC za nadzor tlaka v gumah, ločeni enoti pa sta tudi za ABS in DWA (alarmna naprava).
Za upravljanje naprave je zato potrebno kar nekaj znanja, ki ga pooblaščeni serviserji pridobijo na rednih šolanjih. Ob prihodu vsakega novega modela in ob menjavi diagnostične naprave se morajo vsi pooblaščeni serviserji zglasiti na šolanju. Dobra stran naprednega BMW-jevega sistema je preprosto odkrivanje napak in zaradi dobre sledljivosti ter baze podatkov hitro ukrepanje pri težavah, manj pa bodo nad vso to elektroniko navdušeni garažni mojstri. Brez ustreznega testerja je nemogoče ponastaviti opozorilo za servis ali vgraditi originalno dodatno opremo, saj je vsak element (ogrevane ročice ali sedež, radio …) treba softversko seznaniti z računalniško enoto na motociklu. Sicer ne deluje.
Honda: Preprost Compaqov dlančnik
Da so Japonci glede tega manj napredni (in manj zapleteni), smo se najprej prepričali na Hondinem servisu As Domžale v Trzinu. Mehanik Miha Hribernik nam je zaupal, da motocikle na diagnostično napravo priklopijo le v redkih primerih, saj računalnik na motociklu spremlja le osnovne elemente in velikokrat napako odkrijejo že s pomočjo lučke na armaturni plošči. Ta ob težavah utripa, število utripov pa pomeni določeno napako. Tak sistem imajo vsi modeli z elektronskim vbrizgom goriva PGM-FI (programed fuel injection).
Za lažje in naprednejše diagnosticiranje Honda uporablja Compaqov dlančnik iPaq v Hondinem zaščitnem ohišju, ki se prek ustreznih kablov priključi na kontakt pod sedežem. Na operacijskem sistemu Windows delujoč dlančnik sam ne prepozna modela in ga je zato treba izbrati iz seznama, ponuja pa funkciji pregleda delovanja sistemov in zgodovine napak. Priklopila sva ga na Varadera in po zahtevanem ogrevanju na delovno temperaturo ugotovila, da sistem v spominu nima nobenih napak ter da so vse trenutne vrednosti (tipal) v mejnih vrednostih razen motornih vrtljajev prostega teka, ker je Miha prav v času diagnosticiranja privil plin. Datoteko z izpisom meritve ali zgodovine je mogoče prenesti na osebni računalnik in poslati na primer v matično tovarno, a tega Honda ne zahteva. »Težave z elektroniko so zelo redke, le včasih se zgodi, da nekdo na primer zadene senzor za ABS in sistem potem sporoča napako, zavore pa kljub temu še vedno delujejo, enako velja pri drugih napakah tipal na sistemu vbrizga. Lučka sicer utripa, a motor normalno deluje, « je zaključil Miha.
Yamaha: Beležijo se tudi padci
Hondin japonski konkurent z imenom Yamaha ima podoben, a pravzaprav še bolj preprost sistem. Prav vsa diagnosticiranja pri sodobnih Yamahah (razen pri cenejših modelih s klasično armaturno ploščo, kjer je potrebna dodatna napravica) se opravljajo prek armaturne plošče. Delovanje nam je razložil nekdanji dirkač, danes pa mehanik Beno Štern iz družinskega podjetja Servis Štern v Kranju. Po vnosu kode se kontrolira številke od 1 do 70 in vsaka od njih ima določeno vrednost. Prikazujejo informacije, kot so tlak ali temperatura zraka v komori zračnega filtra, kot zasuka ročice za plin ali vklop/izklop stikala za opozarjanje na izproženo stransko stojalo. »S pomočjo elektronike nastavljamo le CO, torej razmerje zraka in goriva za vsak valj posebej. Včasih se to dela že pri 10.000 prevoženih kilometrih, pri 20.000 pa zagotovo. To delam povsem po občutku, z dvema gumbkoma pa je to veliko lažje kot prej, ko smo 'štelali' uplinjače z izvijači, « pravi nekdanji državni in evropski prvak v supermotu, ki zdaj z nasveti pomaga mladim talentom.
V pomoč pri ugotavljanju napak so servisni priročniki v prenosnem računalniku: »Prebereš kodo napake in pobrskaš po PDF-u, tam pa je vse natančno razloženo, kako se kaj popravi. A po pravici povedano, računalnik redko uporabljam, saj je zdaj dovolj znanja že v glavi. Glej, pod zaporedno številko osem je 'crash senzor' in včasih se zgodi, da stranka ali prodajalec rabljenega motorja taji padec. Ta se zabeleži v zgodovino, škoda, da jih elektronika ne šteje.« Na redne servise lastnike Yamahinih motociklov 'armaturka' ne opozarja, tega bodo deležni le lastniki maksi skuterjev, ko se bo na njej izpisala želja po (preventivni) menjavi olja in/ali jermena. Če sistem odkrije težjo napako (elektronsko, mehanskih seveda ne zna), se bo na armaturni plošči prižgala lučka, zagon motorja pa bo onemogočen, medtem ko pri lažjih napakah le prižge servisno lučko kot opozorilo, tako da se stranka še vedno lahko pripelje do servisa. Napako lahko mehanik iz sistema izbriše šele, ko je odpravljena.
Ne skrbite, še vedno se 'šravfa', le da so mehaniku v pomoč (ali v težavo) postopki, ki jih naši fotri niso poznali. Konec koncev pa si lahko univerzalno diagnostično napravo privoščite tudi sami, a se potem pojavi vprašanje o smotrnosti nakupa. Na servisu pač opravijo na dan določeno kvoto servisov in popravil, zato se nabava take naprave po določenem času amortizira, v garažnem servisu pa (verjetno) pač ne. Če vas morda mika: univerzalna naprava TEXA Navigator TXB (zastopa jih podjetje Anet, več informacij na www.avto-deli.si/texa) s programom za prenosni računalnik ter priloženimi standardnimi kabli stane 2.880, starejši model Navigator Wireless pa dva tisočaka.
besedilo: Matevž Hribar, foto: Matevž Hribar, Aleš Pavletič
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj