Novopečena motoholičarka o prvi moto sezoni, motociklih za bejbe in o prvem lepotcu motosalona

Tina o tem, kako je doživela svojo prvo moto sezono, kako se je pripeljala do izpita in celo o tem, kako trd je lahko asfalt. Pa malo tudi o milanskem sejmu, s katerega so jo morali na silo odstraniti in poslati domov.

15. 11. 2017

Ja, saj vem, veliko sem si naložila - v en sam zapis bi rada pospravila vse, kar se se mi je zgodilo v prvem letu življenja na dveh kolesih, a tako pač je, inventure niso hec, je treba pošteno zavihati rokave. Pred nekaj dnevi sem se s polno glavo in z najdaljšim pismom Božičku v vsej svoji osebni zgodovini vrnila iz Milana, kjer se vsakega novembra zberejo svetovna moto srenja - letos se je tam štulil celo Keanu Reeves s svojimi "bicikli" Arch Motorcycles, kar je vrhunski odkaz, da je Holywood "lanska moda". Mah, kaj naj rečem, jaz fanta razumem, saj se tudi sama rada izgubljam v moto matrici sejmišča. V svetu motociklizma se zadnja leta namreč dogajajo mnogo večje lepotne revolucije kot na pret-a-porter modnih pistah Pariza in Milana, zelo lepim hostesam sejma motocikli delajo vsako leto večjo konkurenco in da o tehniki sploh ne govorim.

Čez bankino, čez sipino, čez divjino: motociklizem je na "off"

A motosalon ni le vznemirjenje, ki ga občutim, ko z novih modelov poletijo zaščitne prevleke, niso le motocikli in zaščitna oprema, temveč tudi ves spremljevalni program. Pa ne dirkači! No, čisto malo. :-) Zanima me na primer, kaj počnejo (in predvsem, kako to počnejo) italijanske specializirane revije, kaj ponujajo ponudniki motorističnih tur (ni da ni, jutri lahko odpakiram v puščavo Gobi, v tunizijske oaze, čez Atlas (tu nekje se te dni potika moj šef Pero, če ni že prispel do Merzouge), v Dolomite ali v avstrijske Alpe) in kaj so si novega domislili organizatorji relijev. Ti slednji postajajo vse bolj ljudski in uživaški - na polovici etap ponujajo kosila, ustavljajo se na rajskih plažah in v svoje vrste privabijo mnoge bivše legende. Eden takšnih, najnovejših, bo naslednje leto kot replika legendarnega relija Sardinija Rally Race konec aprila začel v Milanu in se pet etap kasneje zaključil v San Teodoru na Sardiniji, nanj pa so vabljeni tudi - ulala - dvovaljniki!

300 - to je Šparta!

Še preden se je uredništvo Moto magazina odpravilo na vsakoletno odpravo v najbolj modno mesto na svetu, mi je urednik motociklizma revije Avto magazin Peter Kavčič - Pero naročil, naj napišem nekaj temo ženskih motociklov. Tistih konjičkov - žrebičkov, ki jih seveda lahko vozijo tudi moški, a so jim na ritke vtisnili dva X-a. Domnevam, da je Peter pričakoval odo družini 300, kot pravim cestnim bojevnikom v špartanskem območju agregatov s prostornino 300 minus plus ali točno tam, z velikodušno možnostjo znižanja sedeža ter visoko stopnjo obvladljivosti. Logično naročilo, bom rekla, glede na to, da je zadnja leta nevarnost zastrupitve s testosteronom v svetu motociklizma dosti manjša, kot je vedno bila, saj se je veliko sovoznic že spreobrnilo v voznice, a ne le to: marsikatera punca se danes odloči, da bo krmilo vzela v svoje roke. To je seveda zavohala tudi moto industrija in nehala razmišljati le s spodnjo glavo. Tržišče so preplavili seksi (babji?) motorčki z zmerno konjenico - okej, priznam, da je to moje razmišljanje rahlo feministično, saj seveda so proizvajalci mislili predvsem na azijski in južnoameriški trg, kjer se najbolje prodajajo motocikli med 125 in 300 cc3, a pustimo malenkosti. Če se torej lotim pisanja o motociklih za "babe", bo članek postal roman. Lažjih in še vedno povsem dovolj močnih motociklov je namreč kot listja in trave! Vznemimo za primer le najnovejšega GS-a, G 310 GS! Sploh razred potovalnih motociklov postaja vse večji, dilerji zgroženo povejo, da cestaki ne grejo, a da se prodaja Africa Twin. Najnovejši Panigale V4 je veličasten žrebec iz Ducatijeva hleva, nihče tako ne rezgeta, a na koncu je jasno, da bodo za med šle Multistrade.

Prva moto sezona kratkih strastnih avantur

Zato ... V vsakega sem se zaljubila: strastno in nepozabno. In vsakega, čisto vsakega, bi z veseljem priporočila ... ne le vsem babnicam. Najmanjšega med njimi, ki mi je prišel pod rit čisto zadnji, mi je na primer speljal visok, močan motorist. Kako to vem? Ker sem ga pred nekaj tedni srečala na Ajpesu, kjer je zanj urejal dokumente! Pred vrati urada, kjer sem odprla S.P., je bila parkirana "moja" lepa Hondica MSX 125, Mini Street eXtreme, in v čakalnici sem v precep vzela novega lastnika. "Super motorček," mi je rekel. "Za vsak dan ni boljšega." No? 190 cm visok dedec mi je povsem suvereno razlagal, kako mu motocikel "sede" in kako mu je Jože iz AS-a dal nekaj popusta za dobro voljo.

A kategorija

Izpit sem opravila na Yamahi 600 - motociklu, ki se mi je zdel na začetku vsaj dvakrat prevelik zame. Kar nekajkrat sem ga pri 0-5 km na uro položila na bok, jo odnesla z nekaj modricami in nekaj strahu, a me je inštruktor Dejan Letnar iz avtošole AMZS vsakič ekspresno hitro spravil nazaj v sedlo (enkrat pa so to storili tudi fantje iz bližnjega bara). Če mislite, da je opraviti izpit misija nemogoče, se motite. Jaz sem nekega lepega dne pred sezono zavila na AMZS in se prijavila na tečaj CPP. Najprej so me kot čisto moto devico posadili na 125-kubični moped, s katerim sem naredila prve kroge na poligonu. Dejan je bil fantastičen! Ni se boril le z mojim popolnim neznanjem, pač pa tudi z mojim nezaupanjem v lastne sposobnosti. Moje strahove je mojstrsko raztopil, dokler ni po nekaj več kot dvajsetih urah gospod iz izpitne komisije odločil, da si je Tina Torelli zaslužila črko A v vozniškem izpitu.

Na začetku je bil Monster

V svojem moto dnevniku sem beležila 24 ur motocikliranja, ko me je Peter poslal na test Monstra 797 na Azurno obalo. V paniki sem poklicala inštruktorja Dejana in mu povedala, da me šef pošilja na moj prvi test. "Pa ni panike, tamala, saj znaš." je rekel, nato pa dodal: "Kateri motor boš pa vozila?" Povedala sem mu, nakar sem da drugi strani zaslišala en "O madona, o madonaaaaa! Kdaj lahko prideš, da potrenirava????!!!???" Takoj sem prišla, takoj, Dejan mi je rešil življenje, nato pa mi ga je še enkrat rešil Beppe Gualini, udeleženec prvih Dakarjev, danes pa glavni inštruktor za enduro pri Ducatiju. Življenje rešil mislim metaforično, ker sem ob pogledu na pošast z znamenito rešetko pozabila dihati in mi je pritisk preveč narasel. Pa je kar šlo. Ne po zadnjem kolesu in ne po kolenih, a je šlo. In šef Pero je imel prav, da mi je zaupal. Ta Monster, prav ta, je namreč eden najbolj idealnih motociklov za punce (med starimi članki poišči moj test).

In nato jih je bilo cel kup

Prvi motocikel, ki sem ga zares dobila na test od svojega uredništva, pa je bil Kawasaki Z250, mali cestni bojevnik, s katerim sem se po stari cesti prvič peljala do Maribora in nazaj, nato pa celo do Vranskega na tečaj varne vožnje, kjer je Vojko Safran nekako scopral, da sem v enem dnevu močno napredovala. Padec na poligonu je bil psihično manj boleč, kot na parkirišču pred znanim ljubljanskim barom, Vojku pa me je uspelo celo prepričati, da sem zavrla v sili pri 100 km na uro.

Po Kawasakiju mi je v roke prišla Yamaha MT-03 - nor motor za punce, nor!, in tega sem mirno nagnala tudi na avtocesto. Teden, ko je bil v mojih rokah, sem preživela na cesti in na bencinskih postajah in občutek je bil podoben medenemu tednu - jaz, motor in veliko bližine. Med enim in drugim službenim "vozilom" mi je kolega Jakopič velikodušno posojal svojega Trickerja - Yamahin genialen 250-kubični praktično enduro motocikel, ki ga že več kot desetletje ne proizvajajo več, zakaj, pa nihče ne ve. S Hondo CMX 500 Rebel sem se zares nazabavala, saj si je težko zamislili motor, ki ga je lažje voziti, obenem pa je povsem dovolj močan za karkoli in kogarkoli - z njim sem se tudi odpravila na retro rajd s svojim najljubšim plemenom - Motomagazinovci. Za vožnjo po ravnem od A do B so mi fantje odstopili BMW Nine-T Pure, Yamaho XSR, Triumph Truxtona, Ducati koferejserja ... Caferacerja in Moto Guzzi V7 Sportsterja. Motoristična nebesa, direkt!

In nato, za konec sezone, sem naletela spet na dva motocikla, ki ju toplo priporočam puncam in začetnikom: huda, huda beemvejčka G31O R in G310 GS! Slednji se dobro počuti tudi na lažjem terenu, kar pomeni, da se je z njim mogoče tudi malo izgubiti v gozdu in nabrati borovnice. In seveda moram kot punca dodati še to, da sem si v tem letu kupila nekaj najboljših kosov garderobe: roza škornje znamke Thor, ki roza sandalom Viviene Westwood delajo resno konkurenco, jakno Dainese z roza črto, ki bi jo najraje nosila vsak dan, za deževne in mrzle dni se na cesto pogajam v opremi Macna, ki mi je kot ulita, ali pa v Iconu zelo zelo roza barve, ki mi spravlja v dobro voljo.

In zmagovalec je ... 

Pa sem spet na Eicmi. Ne morem si pomagati, a letos so me "kupili" pri Husqvarni - že lani so se mi cedile sline, ko sem gledala belo in črno puščico - Vitpilen 401 in Svartpilen 401, letos pa mi je vso kri po žilah pognal skoraj povsem mačo motocikel: Vitpilen 701, minimalističen, surov, odpiljen.

Morala zgodbe: Če smo se punce v zadnjih letih navadile na njegove "boyfriend" kavbojke, mu bomo pa speljale še bajk. (Deluje pa tudi v obratno smer: ne misli, da se tvojega 300-kubičnega motocikla ne bo niti dotaknil! Prav ta razred je najbolj zabaven, mi je povedal bivši svetovni prvak v motokrosu, zato ... si kupi dobro ključavnico. Pa ne reci, da te nisem opozorila ...)

 

Tekst: Tina Torelli

 

Fotografije: Grega Gulin, BMW Motorrad, Ducati, Peter Kavčič, Husqvarna

 

 

 

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri