Po svetu dobro poznana italijanska tovarna svojo ljubezen in strast do proizvodnje športne obutve goji že od leta 1962, in verjeli ali ne, vse skupaj je moč opaziti med samim nošenjem.
Ko sem prvič obul motokrosistične škornje SG 12, so se mi zdeli nekoliko trdi, kar je posledično pomenilo, da se v njih nisem počutil najbolje. Vse skupaj je trajalo približno dva treninga, dokler se niso malo razhodili in zmehčali. Mislim, da je od takrat minilo okoli osem let, jaz pa se še danes na svoj motocikel le stežka usedem v kakšnem drugem modelu.
Iskanje kritik pri tovrstnih škornjih je kar nekoliko krivično opravilo, saj me je kljub ugodju med vožnjo, trdota škornja, pri padcih že nemalokrat rešila pred poškodbo. Všeč mi je tudi to, da so škornji izjemno trpežni, saj jo tudi pri hujših padcih odnesejo povsem brez poškodb. Izjema so le zaponke, ali po domače 'klipsne', saj se mi je letos dvakrat zgodilo, da se mi je ob padcu le ta zlomila. Omembe vreden je tudi podplat škornja, ki kljub nenehnemu drgnjenju ob stopalke, brez težav zdrži vso sezono (kar pri meni pomeni okoli 80 ur na motociklu). Velik plus pri Gaernu pa so brez dvoma tudi izjemno domiselne in estetske barvne kombinacije, s katerimi tovrstni škornji resnično postanejo unikatni.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere