Pred vhodom kohorta motociklov, v milimetrsko postavljeni liniji. Na sredini prostora je na garažni dvigalki čakal Scrambler. Tu si kar vohal 'šmir' in 'švic'. Hm, nič visoke tehnologije, kravat, polizanih las in varljivih nasmeškov. Nič laži in nastopaštva. Prevladujejo že nekoliko pozabljeni občutki strasti. Veselja do vožnje. In zabava. Taka, v stilu Steva McQueena. Nazaj h koreninam. V glavi mi je odzvanjal tisti Rammsteinov komad Benzin ... Ja, fantje iz projektne skupine mislijo resno – vsi so odeti v motoristična oblačila, peljali se bodo z nami. Tisti, ki so sodelovali v projektu, so si omislili tudi posebne majice z mavričnim vzorcem, ki spominja na mavrico profesorja Baltazarja iz nekoč priljubljene risanke sedemdesetih let prejšnjega stoletja. O, ja, svet je vendarle lep.

'Skremblanje' in surfanje

Scramblerja so Bavarci javnosti prvič predstavili lani poleti na caferejserskem festivalu Wheels & Waves v francoskem Biarritzu s tipično nemškim imenom: Koncept 22. Za osnovo je služil R nineT, Scramblerji pa so (bili) takrat že trend, ki se je ponovno uveljavljal. Mišljen je bil bolj kot motocikel, na katerega bi si lahko pripel desko za surfanje ali pa bi se z njim preganjal po peščenih plažah. Od koncepta do potrjenega modela je minil zelo kratek čas, uradna predstavitev se je zgodila že novembra v salonu motociklov v Milanu. Serijski motocikel sicer ob strani nima več deske, zadržal pa je 19-inčno sprednje kolo, retro oblikovan sedež in ob njem v skremblerski maniri potegnjen par Akrapovičevih izpušnih loncev. Ja, mojstri iz Ivančne tudi 'skremblajo' v skladu z okolijsko normo Euro4, pa čeprav na račun nekoliko zadržanega zvoka.

Celoten motocikel pa je navkljub nekaterim spremembam v primerjavi s konceptom zadržal šarm in pridih retro motocikla, ki je ostal nespremenjen. Tehnika je podobna tisti, ki je znana pri bratu R nineT, cilj, ki so si ga zadali Bavarci, pa je bil sceni ponuditi nekoliko cenejši model. Scrambler tako nima naperjenih kolesnih obročev, temveč odlite, Brembov zavorni komplet ni radialni, vzmetenje pa je preprostejše. Aluminijasta posoda za gorivo je pri 'najntiju' ročno obdelana, pri Scramblerju pa je jeklena in drži 17 litrov, liter manj kot pri bolj športnem bratu. A to je vseeno dovolj za okoli 250 prevoženih kilometrov. Razlika med nineT-jem in Scramblerjem so še drugačni instrumenti, kjer ni merilnika za vrtljaje. Poglavitno pa je, da je 1.170-kubični agregat s 110-imi 'konji' zadržal karakter, ki ga ima R nineT. Dovolj poskočen je, da spodobno pospeši iz nizkih vrtljajev, odziven predvsem v srednjem območju in ne protestira, če ga gonite v višjem.

Hribovsko vijuganje

Po predstavitvi je bil čas za rajžo. Nameščeni GPS nas je vodil z ravnine predmestja Münchna, iz Taufkirchna proti bavarskim Alpam, v Hinterris, za postanek in kosilo, nato mimo mogočnega, skoraj tri jurje visokega Zugspitzeja proti Avstriji. Sedem nanj. Občutek je drugačen kot na R nineT-ju; vendarle je to Scrambler, no, ja, 'terenski' motocikel. Testni je imel obute cestne gume Metzeler Tourance, saj nas je pot vodila zgolj in samo po asfaltnih cestah. Pravoverni mu bodo verjetno nataknili grobe, 'krampaste' gume, ki mu dajo bolj terenski pridih. Krmilo je široko, z njim lahko lepo nadzorujem motocikel. Sedi se pokončno, in čeprav ni vetrne zaščite, je vožnja tja do 150 kilometrov na uro popolnoma spodobna, veter začne stiskati šele pri višjih hitrostih.

Čeprav ni mišljen kot čistokrvni 'cestak', je na zavitih alpskih cestah pravi doktor zanje. Več, ta dvokolesni 'Bergdoktor' je tam odličen. Testna predstavitev pa zato premišljeno izbrana. Agregat vleče zdravo, kljub nekoliko skromnejšem vzmetenju je to dovolj kakovostno, da opravlja svojo nalogo precej korektno, tako kot menjalnik. Globoki nagibi na tekočo zavitih nemško-avstrijskih cestah z zglednim asfaltom postanejo pravi vrtiljak uživanja, v hitrih kombinacijah se v primerjavi z R nineT-jem pozna, da sprednje, 19-palično kolo zahteva več odločnosti. 220 kilogramov s polno posodo pa ni teža, zaradi katere bi moral hoditi v fitnes ali dvigovati

Težke uteži

Zavore vlivajo zaupanje, tudi pozneje, ko nas moči dež, med dodatno opremo pa je na voljo tudi osnovni paket sistema proti zdrsu zadnjega kolesa. Pri skoraj 400 odpeljanih kilometrih me motocikel ni niti enkrat izdal, pustil na cedilu, tako ali drugače trzal in rital. Nad zvokom sem bil na začetku nekoliko presenečen, sam bi si želel močnejšega basiranja, a ob odvoženih kilometrih sem ugotovil, da bi pretiran hrup skazil karakter motocikla. Pa še ušesa bi bolela.

bese­di­lo: Primož Jurman, foto: tovarna