Vozili smo: "Ciao, bello" ali Ducati Monster 797, kot ga je doživela Tina

Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa brusijo kolena na Azurni obali. Aja?!

30. 3. 2017

Okej, mogoče malo pretiravam, a uporaba pesniških sredstev je v motocilizmu in ribičiji običajna stvar. Do brušenja kolen mi kot superzačetnici seveda manjka še kakšnih sto milijonov kilometrov v sedlu, mi je pa bistroumna ergonomija novega Monstra 797 zagotovo pomagala, da se na motorju nisem držala, kot da bi pojedla metlo, čeprav sem v skupini izkušenih motociklistističnih novinarjev seveda odigrala vlogo - metle. 

Monster želi biti univerzalen. Ljudski!

Pol stoletja je preteklo, odkar je Ducatijev oblikovalec Miguel Galluzzi narisal prvo skico prvega slečenega motocikla, ki je napovedal novo slečeno ero. Novi Monster 797 je lep, lahek in ergonomsko pisan na kožo najširše moto populacije. Trendni motocikli so po novem ustvarjeni zanjo in zanj, za izkušene in manj izkušene, za ljubitelje hitrosti in ležerne vožnje, obenem pa bodo v kratkem na voljo tudi v različicah, ki dovoljujejo vožnjo z izpitom kategorije A2. Da gre dejansko za univerzalni motocikel, dokazuje dejstvo, da ga je v družbi dirkaških legend in izkušenih motociklistističnih novinarjev preizkusila zgoraj podpisana popolna začetnica. 

V dvoje le do bližnje diskoteke, do Dubrovnika pač ne.

Novi Ducati Monster 797 je namreč sinteza vsega živega: je pošastno prijazen, ukrotljivo divji in kompleksno preprost. Edino, pri čemer Ducati ni iskal v vsakem primeru zelo zmernih kompromisov, je zvok, sicer pa je novi Monster 797 idealni križanec med svojimi starejšimi brati in bratranci iz družine Scrambler. Če se ne morete odločite med enim in drugim, ker iščete motocikel za vse leto, mesto in vikend izlete, vam je pa na oko bolj všeč model z znamenito rešetko, je najnovejši Pošastko nič manj kot idealna izbira. Edino, česar si ne boste mogli privoščiti, so daljše zaljubljene vožnje v dvoje, ker vas bo sopotnica nekje na pol poti do Dubrovnika zapustila in se vrnila domov na štop. Monster je bil, je in bo vedno nekoliko samotarska zver, a do bližnje diskoteke bo šlo ... Kot po maslu.

Kako se v sedlu 'lepo zdresiranega arabskega konja' znajde začetnica?

Števec moje motokariere je na dan odhoda v Nico, kjer Ducati na Azurni obali organizira pomladne testne vožnje, kazal točno 25 ur vožnje. Ne, nisem pozabila pripisati nekaj ničel. V vabilu na test je bilo posebej navedeno, da je nov motocikel iz hiše Ducati namenjen tudi začetnikom in pripadnicam ženskega spola. A to, pozor, ne pomeni, da je novi Monster nekakšen pliško med motocikli - ne, to zgolj pomeni, da ga lahko vozijo tudi začetniki in - zaradi nekoliko nižjega sedeža, teže in bolj naprej nameščenih stopalk - tudi ženske. Novi model iz hiše Ducati je, vsaj kar se mene kot testne voznice tiče, kot lepo zdresiran arabski konj: osedlati se pusti tudi amaterjem, vso njegovo moč pa lahko izkoristijo le profiji. 

Monster: znamka znotraj znamke

Ko so leta 1993 pri Ducatiju predstavili prvega Monstra kot rezultat iskanja nove smerne palete, so nevede ustvarili znamko znotraj znamke. Danes, 25 let kasneje, je Monster kot prvi slečeni športnik na svetovni moto sceni postal kultni izdelek s prepoznavnimi značilnostmi. Dvovaljni agregat Desmodue z zračnim hlajenjem in 803 kubičnimi centimetri (norma Euro 4) ima hrapav rokerski glas, in čeprav "motorino" razvije le 75 konjskih moči, se predstava sliši in čuti tako, kot da bi voznik poveljeval mnogo večji konjenici.

Dvovaljnik iz Borgo Panigale je v resnici lepo vodljiv, lahek in tudi ekonomičen. Kljub temu, da ima do Scramblerja kar nekaj dolgov (motor, položaj pri vožnji), je Monster 797 celo bolj Monster od vseh zadnjih Monstrov. Protagonistke pošastnega stila so seveda posoda za gorivo, mišičasta in z ikoničnimi linijami, prepoznavna rešetka ter predimenzioniran sprednji žaromet. Izkušeni dirkači bodo na prvi vožnji težko zatipali stopalke, saj so postavljene nižje in bliže krmilu, a položaj voznika je zato bolj sproščen in manj športen. Morala zgodbe? Monster 797 je idealen sopotnik za vsak dan. Kot kavbojke. Ampak ne kar ene. Tiste najlepše, italijanske! 

Za konec še malo številk:

Lepotec je na voljo v treh barvah: klasično rdeči, zvezdno beli in grafitni. Če nekoliko poenostavim. Vse dodatne informacije, ki so čista znanost, boste seveda poiskali na spletnih straneh proizvajalca, z moje strani pa samo še tole. A če bi ga imela? Kakšno vprašanje je pa to? Sem še kaj pozabila? Zavore - odlične! Breeeemboooo M4-32, primejo kot hudič. Izpuh? Termignoni. Tankštela? 16,5 litra! Gume? Pirelli Diablo Rosso II (120/70 in 180/55). Višina sedeža: 805 cm (po želji plus 2,5 cm ali minus 2 cm, ). Navor: 69 Nm (kako lepa številka!). Toliko zaenkrat, ostalo še študiram. :-)

Tina Torelli
Fotografije: Milagro, Ducati