Bi se motociklu z neuradno oznako uniseks raje izognili? Napaka! Ducati je namreč ustvaril motocikel s kultnim potencialom kalibra ure Swatch, džinsk Levi\'s 501 in spodnjic Calvin Klein. Vseh tistih predmetov poželenja, ki jih punca z lahkoto izmakne svojemu fantu.
Vzela si bom pravico, da kot nekdanja Cosmo bejba novega Monstra označim po analogiji najbolj trendnega ženskega modela kavbojk v zadnjih letih. Rada imam 'boyfriend džins', in to je nič manj kot 'boyfriend bajk'. Ja, in to je seksi. Zelo seksi. Kot sem se počutila, ko me je Pošastko peljal na 'giro' po Azurni obali. Samo ustavila bi se pred prvim barom, pa bi bili Jacques, Loic, Matthieu in Arnaud vsi moji. Žal sem tisti vikend imela oči samo za svojega inštruktorja – 'capo di banda' Ducatijevih inštruktorjev, Beppe Gualini, je fant po mojem okusu: 10 Dakarjev, 50 drugih puščavskih dirk in pet krogov okoli sveta ima pod pasom in potem za en motorino ne bi mogel navdušiti slovenske novinarke?
In tole je začetek zgodbe, mislim testa, ko mi pride na misel zlajnan naslov knjige, ki je spremenila svet. In ker rada stvari malo popravim, bom rekla: »Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa v moški družbi brusijo kolena na Azurni obali.« V redu, mogoče malo pretiravam, a uporaba pesniških sredstev je v motociklizmu in ribičiji običajna stvar. Do brušenja kolen mi kot superzačetnici seveda manjka še kakšnih sto milijonov kilometrov v sedlu, mi je pa bistroumna ergonomija novega Monstra 797 zagotovo pomagala, da se na motorju nisem držala, kot da bi pojedla metlo. Seveda to ne pomeni, da v skupini izkušenih motociklističnih novinarjev nisem odigrala vloge metle. »Nekdo je vedno metla,« je na moje pomisleke, ali bi se kot začetnica kar takoj že usedla na 800-kubično zverinco, odgovoril moj urednik, mentor in prijatelj Peter Kavčič. Kljub temu v Nico nisem odpotovala lahkega srca. Čisto drugače bi se počutila, če bi se motor imenoval teddy bear ali panda. Monster? Aaa ... meni se resno tresejo kolena!
Pol stoletja je preteklo, odkar je Ducatijev oblikovalec Miguel Galluzzi narisal prvo skico prvega slečenega motocikla, ki je napovedal novo slečeno ero lažjih in na oko bolj privlačnih motociklov. Model, ki smo ga vozili, nadaljuje tradicijo prvih Monstrov, enak je po temperamentu, brezhibni izdelavi in komponentah, pri katerih Ducati ni šparal. To je dejstvo, kot je tudi res, da ima ta motocikel kljub temu nekoliko bolj blag značaj. Ta, recimo ji kultivirana pošast, je mogoče celo zares prvi uniseks motocikel, ki ga ne zanaša ne v žensko ne v moško stran, a kljub temu ni androgin, ampak najboljša mešanica moških izboklin in ženskih oblin. Da gre dejansko za univerzalni motocikel, dokazuje dejstvo, da ga je v družbi dirkaških legend in izkušenih motociklističnih novinarjev preizkusila zgoraj podpisana popolna začetnica, v kratkem pa bo na voljo tudi v obrzdani različici za imetnike izpita A2.
Edino, pri čemer Ducati ni iskal v vsakem primeru zelo zmernih kompromisov, je zvok, sicer pa je novi Monster 797 idealni križanec med svojimi starejšimi brati in bratranci iz družine Scrambler. Ta model v vsakem primeru uteleša kompromis med Marsom in Venero, med mestno in relacijsko vožnjo, med tednom in vikendom, med šminkerajem in egom pod kontrolo. Edino, česar si ne boste mogli privoščiti, so daljše zaljubljene vožnje v dvoje, saj vas bo sopotnica nekje na pol poti do Dubrovnika zapustila in se vrnila domov na štop. Monster je bil, je in bo vedno nekoliko samotarska zver, a do bližnje diskoteke bo šlo ... kot po maslu.
Novi model iz hiše Ducati je, vsaj kar zadeva mene, kot lepo zdresiran arabski konj: osedlati se pusti tudi amaterjem, vso njegovo moč pa lahko izkoristijo le profiji. Dvovaljnik iz Borgo Panigale je v resnici lepo vodljiv, lahek in tudi ekonomičen, predvsem pa ostaja prestižen, kot se za Ducati spodobi.
besedilo: Tina Torelli · foto: Milagro