V današnjem svetu so nekatere reči dosegle takšen kultni status, da jih preprosto moraš imeti.
Zaradi oblike, zgodbe, vsebine, kakovosti, kaj vem. Če se omejim na tehnikalije, mednje ob kakšnem jabolčnem telefonu pa sadnem računalniškem bratu, še kakšni nemški štirikolesni lepoti in švicarskem urarskem mojstrstvu spada tudi tale stroj. O, ja, Panigale lahko krasi vašo dnevno sobi kot umetniška skulptura! Če ga boste imeli tam, boste sicer uživali v pogledu, ne boste pa ga užili v njegovem elementu. Vožnji. Ja, hamletovska dilema. Eh, rdeči Ducatiji so kot rdeča barva zakurjenemu občestvu, podobno kot tam v Španiji, kjer načičkani možiclji z njo mahajo pobesnelim bikom. V množici dvokolesne ponudbe znamk in modelov je le en Ducati. Rdeč in lep. Pa si takšno občudovanje manjši Panigale zasluži?
Manjši, toda nič slabši
V Borgo Panigaleju, kjer je Ducati doma (zdaj veste, kaj pomeni ime), so Italijani ob njegovem večjem bratu, modelu Panigale 1199, predstavili tudi njegovega manjšega brata, istih ubranih in skladnih linij, usklajenih proporcev, športne tehnike, latinskega karakterja in zdaj, ko je lastnik Audi, tudi z nekaj nemškega pridiha. Na prvi pogled je odločitev v Bologni nenavadna. Zakaj imeti v ponudbi dva podobna stroja, dasiravno z različno velikimi agregati? Odgovor pa je preprost: ta velik Panigale je kot čistokrvni superšportnik, namenjen žganju pa stezi, bratec pa je bolj kultiviran in je čisto spodoben, tudi ko se z njim podam v središče mesta. No, pogojno, saj je seveda zavita podeželska cesta tja proti Primorski njegov svet. Ampak tam v urbanem svetu tako boža zvok in odmev dvovaljnika.
Brez dileme
Čeprav ima kakšnih 50 'konjev' manj kot 1199, pa ne pomeni, da je krotek kot sosedov mačkon. Nasprotno. V njem rezgeta dvovaljni agregat Superquadro V-Twin, v hišni maniri razkrečen v pravem kotu, ki v vožnji pošteno sune. Tudi oprema, kot je denimo DTC (Ducati Traction Control) ali DQS (Ducati Quick Shift) in tristopenjska elektronika ABS-a (programi Race, Sport, Wet), je podobna kot pri večjem soimenjaku. In deluje! Prednje popolnoma nastavljive vilice so Showin izdelek, zadnje vzmetenje je prispeval Sachs, zavore so Brembove tipa monobloc. Če ob pogledu nanj o njem še kdo dvomi, se mu ti dvomi razblinijo, ko dvovaljnik ob na moč odzivni ročici za plin zalaja in sporoči, da hamletovske dileme pravzaprav sploh ni. Odločitev je jasna. Pa naj čaka v sobi ali naj ponuja užitke v vožnji.
besedilo: Primož Jurman
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
