Pri Husqvarni so pionirji motokrosa, zato ni nič nenavadnega, da radi postrežejo z inovacijami. Nova dvotaktna enduro modela TE 250i in TE 300i so opremili z neposrednim vbrizgom goriva, kot ga ima KTM, s katerim si Husqvarne delijo del platforme in tehnologije.
Razvoj vbrizga goriva za dvotaktnike so pri matičnem KTM-u začeli daljnega leta 2004, 10 let pozneje pa prišli tako daleč, da so prvi prototipi postali tudi 'normalno vozni' in da lahko vozimo enduro, ki porabi za kar 40 odstotkov manj goriva in manj olja ter ustreza normi Euro IV. Vso 'pamet' ima Husqvarna spravljeno pod sedežem, kjer je varno skrita enota ECU, ki natančno meri položaj ročice plina, vrtljaje, temperaturo, zračno vlago in zračni tlak ter v milisekundi pošlje signal do enote za vbrizg goriva in olja. Tako je delovanje motorja ves čas, ne glede na nadmorsko višino, optimalno.
Ampak da ne bo kdo mislil, da je Husqvarna samo v belo-modro plastiko preoblečen KTM. Ko se zapelješ na terenu, se hitro opazi razlika. Husqvarne imajo drugačno vpetje zadnjega blažilnika, spredaj pa so vilice WP vpete v rezkane 'križe', ki zagotavljajo več togosti in natančnejše vodenje pri višjih hitrostih. Poleg tega je zadnji del okvirja povsem drugačen, narejen iz mešanice posebne žilave kompozitne plastike. Med plezanjem v klance in pospeševanjem s polnim plinom postane jasno, da so se v razvojnem oddelku Husqvarne malo poigrali z nastavitvijo motorja. Na plin se odziva ostreje in ima na splošno bolj agresiven značaj. Tudi zato je Husqvarna dražja od primerljivih modelov KTM za enduro. S takšno Husqvarno TE 300i, kot sem jo vozil v poljski Brenni, je kralj ekstremnih dirk Graham Jarvis zmagal na najbolj zahtevnem enduro reliju Romaniacs.
Vbrizg goriva prinaša optimalno delovanje ne glede na nadmorsko višino ali temperaturo zraka, dve različni krivulji delovanja motorja in predvsem bolj učinkovito ter linearno podajanje moči. Precej manjši sta tudi porabi goriva in olja. Opozarjam pa, da ko zajahaš takšno adrenalinsko bombo, ta zahteva izkušenega voznika. Za plezanja v klanec je super, v tretji prestavi spleza tako rekoč, kamor hočeš, saj ji moči ne zmanjka na prav nobenem območju vrtljajev.
Druga pesem je TE 250i, ta je veliko bolj vsestranska in prijazna ter manj utruja. Za občasne izlete na motokros steze ali za crosscountry dirke, kjer je veliko vožnje prek korenin in kjer se na dolgih spustih pozna vsak kilogram, je celo boljša kot 300-kubična izvedba. Med vožnjo manj utruja voznika, saj lažje vrteče mase v motorju prinašajo lahkotnejše vodenje. Lažje in hitreje spreminja smer in ob preveč dodanem plinu bolj odpušča napake kot zverinska tristotka.
Posebej moram poudariti delovanje vzmetenja pri obeh, ki se vrhunsko znajde na vsakem terenu. Naj bo med plezanjem po hudourniški strugi prek kotalečih se skal, ali prek korenin, ali na motokros stezi, vedno vozniku zagotovi dober stik s podlago. Meni, ljubiteljskemu enduro vozniku, ki mu je všeč klasični enduro in tehta 80 kilogramov, se je TE 250i izkazala kot idealna kombinacija. Motor je močan, dovolj prožen in po potrebi tudi eksploziven (še zlasti ko preklopiš na dirkaški program delovanja elektronike), predvsem pa manj utruja. Za vse, ki tehtajo 90 kilogramov ali več, bo TE 300i boljša izbira, zaradi pošastnega navora bo prav tako všeč vsem, ki raje kot vse drugo plezate v strme klance, medtem ko motor deluje z nizkimi vrtljaji. V primerjavi s predhodnim modelom, ki je gorivo v motor dobil prek uplinjača, pa je edina moteča stvar mehanični zvok črpalke goriva. Ampak če plin dovolj dobro odpreš, tega zvoka ne slišiš več.
besedilo: Peter Kavčič · foto: Martin Matula