Na motociklističnih dirkah najvišjih razredov je samodejno prilagodljivo vzmetenje manj uporabno in celo prepovedano. Kaj pa, ko si Janez zaželi peljati malo po cesti in malo po dirkališču?
Kdaj ste nazadnje pred ali po vožnji po cesti (dirkališče pustimo ob strani, pa še tam je malo takšnih, ki resnično obvladajo vse mogoče 'šraufke' na vzmetenju) pokleknili ob motocikel in se z izvijačem v roki odločili prilagoditi delovanje vzmetenja? Se mi je zdelo.
Ker nimamo dosti prostora, se potrudimo biti učinkoviti – kar po točkah. Prvič: Kawasakijev model ZX-10R ni nov, je pa za 2018 nova izvedenka SE, ki poleg drugačne, malo manj kričeče barvne kombinacije ponuja kovana aluminijasta kolesa Marchesini, pripomoček za hitro prestavljanje brez uporabe sklopke (KQS – Kawasaki Quick Shifter) in, premierno na Kawasakiju, elektronsko nastavljivo vzmetenje KECS (Kawasaki Electronic Control Suspension), ki ga (za zdaj ekskluzivno za Kawasaki) pripravlja Showa. Drugič: elektronsko se nastavlja le dušenje v obeh smereh (pri stisku in povratnem gibu), ne pa tudi prednapetost – to je še vedno treba nastavljati ročno. Tretjič: pravijo, da sistem s pomočjo tipal (ki merijo položaj in hitrost vzmetenja) dodatne procesorske enote in podatka o hitrosti in spremembi hitrosti motocikla (pospešek oz. pojemek) ter elektromagnetnega ventila (in ne koračnega elektromotorja) nastavitev spremeni v pičli milisekundi. Cilj je bil ustvariti naraven občutek brez zamujanja. Četrtič: mehanske komponente vzmetenja so enake kot pri modelu ZX-10RR. Po besedah dveh gospodov iz Showe naj dodatna elektronika ne bi oteževala servisnih posegov na vzmetenju, pa tudi servisna priporočila so enaka kot pri klasičnem vzmetenju. Petič: voznik lahko izbira med prednastavljenima programoma 'road' (cestni) in 'track' (dirkaški), če pa bi dušenje želel prilagajati po svoje, je prek digitalnega zaslona in gumba na krmilu na voljo po 15 stopenj za vsako od spremenljivk. Zapleteno? Za motorista/-tko pravzaprav ravno nasprotno – sprememba je preprosta kot pasulj. Pa tudi učinkovita. Šestič: ko smo enak odsek razmeroma dobre, hitre in ovinkaste ceste odpeljali v cestnem ali dirkaškem načinu, je bila razlika ogromna – v drugo si občutil vsako malo grbinico, s čimer je bila vožnja dosti manj udobna. In obratno: na dirkališču je bil motocikel v programu za dirkališče stabilnejši, mirnejši, z manj posedanja pri zaviranju … Skratka: hitrejši in varnejši, karkoli bi že želeli postaviti na prvo mesto.
Če bi še rajši, tokrat (skozi oči ljubiteljskega obiskovalca dirkališč) ne najdem niti ene pomanjkljivosti. Razen cene.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja