Skok v preteklost. Starejši se boste spominjali verjetno najbolj znanih Kawasakijevih Zejev 1000 in 900, ki sta konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih hrumela v filmih Nori Max. Tisti, ki si jih niso mogli privoščiti, so se preganjali s šibkejšim modelom Z650, ki pa je bil, tako kot večja brata, pojem hitrega in vozljivega motocikla.
Jah, čas kromiranih sprednjih blatnikov, velikih okroglih žarometov, prav takšnih instrumentov in pokončne drže za širokim krmilom je mineval, družina Z pa je ostajala. 'Ken' Norimas Tada, oblikovalec prvih 'Zejev', je takrat povedal: »Dizajn in videz motocikla sta zelo pomembna, saj morata slediti funkciji in zmogljivostim motocikla, hkrati pa morata biti prepoznavna in drugačna od konkurence.«
Z je bil res drugačen, sloves hitrega in okretnega motocikla je ponesel tudi v naslednja desetletja, vse do leta 1983, ko pri Kawasakiju pač niso porodili naslednika. Vse do sredine prvega desetletja novega tisočletja, ki jo je zaznamoval Z750. Neposredni predhodnik letošnje Kawasakijeve novosti, ki se tako kot njegov starejši brat iz sedemdesetih imenuje Z650, je bil model ER-6n, ki je od septembra 2005, ko so ga prvič predstavili, na globalnem trgu našel natanko 121.161 kupcev. No, toliko je bilo prodanih novih, ob tem pa je kot motocikel široke uporabnosti našel precej novih kupcev, ki so družini Z ostali zvesti v naslednjih letih. Bolj kot po tem neposrednem predhodniku se novi Z650 zgleduje po starem soimenjaku. Kawasaki je ob njem pred novo sezono predstavil tudi večji model Z900, kot nadomestilo za model Z800.
40 let razlike, isto sporočilo
Čeprav ju loči 40 let sta si stari in novi Z650 po filozofiji in nagovarjanju kupcev zelo podobna. Če je bil ER-6n kljub vsemu nekoliko bolj »mehak« in namenjen nezahtevnim motoristom in začetnikom, je Z650 kljub podobnim koreninam bolj »oster«, živahen in lažji. Tudi on je namenjen nekoliko bolj izkušenim nezahtevnim uporabnikom, tudi voznicam, no, vseeno bo razveselil tudi kakšnega motorista z daljšim stažem.
Ob sami štiridesetletni dediščini družine Z, ki šteje več kot petdeset modelov je bil pri oblikovanju pomemben element tako imenovani »Sugomi«, ki ga določa prepoznavni dizajn agresivne oblike kot značilnost celotne družine. No, Z650 ni tako agresiven kot močnejši bratje, je pa vseeno njen pravi pripadnik. Da ji pripada, nakazuje tudi njegova zadnja luč, ki je oblikovana kot črka Z. Za razvoj motocikla je bil odgovoren projektni vodja, mož po imenu Kenji Idaka.
Tehnika v koraku s časom
Ne samo dizajn motocikla ter njegov izgled, ki je sodobno svež in času ustrezen, so pomembne tudi njegove posodobljene tehnikalije. Motocikel žene vzporedni dvovaljnik, v primerjavi z agregatom modela ER-6n z nekoliko drugačnima krivuljama podajanja moči in navora. Obe sta sedaj bolj linearni v srednjem območju delovanja, saj so Kawaskijevi inženirji želeli izkoristek prav tam, kjer je največja uporabnosti stroja; v območju med 3.000 in 6.000 vrt/min. Optimizirali so tudi porabo, to ob zmerni vožnji lahko spravite celo pod pet litrov na sto prevoženih kilometrov. Nekoliko predrugačen izpušni sistem izpolnjuje okoljsko normo Euro 4. Cevni okvir je za 10 kilogramov lažji kot pri modeli ER-6n in išče vzor v superšportnem modelu HP2, obarvan v zeleno v kombinaciji z belo (tak je bil testni motocikel) pa deluje strupeno s športno eleganco. Prav tako je lažja zadnja nihajka, ki je za skoraj tri kilograme lažja od tiste v predhodnem modelu, v pomoč vozniku pa je drseča sklopka, ki je tudi po celodnevnem gonjenju po španskem podeželju ostala mehka, prestavljanje pa še vedno natančno.
Španska uvertura
Srednjega »Zeja« smo ujahali na predstavitvi na obronkih španskega mesta Huelva. Mesto ima bogato zgodovino, najbolj poznano je po tem, da je od tod na pot proti Ameriki krenil Krištof Kolumb. Decembra je v južni Španiji čez dan precej toplo, noči in jutra pa so pasje mrzli. Zdani se kakšno uro kasneje kot pri nas, dan ugasne tam okoli šestih popoldan. Ceste so odlične, v hribih severno od Huelve pa na njih ni gneče ni gneče.
V jutranjem mrazu sedem na že ogret motocikel. Zaradi vzporednega dvovaljnika je ozek, z »streetfigterskim« krmilom, ki omogoča neprisiljeno držo pa tudi nadzor nad motociklom. Sedi se precej nizko, sedež je le 790 milimetrov nad tlemi, tega bodo veseli predvsem začetniki in ženske voznice. Merilniki so v duhu časa, na različne lučkice in svetlikanje pa se je potrebno navaditi. Agregat je živahen, iskriv je že pri nizkih vrtljajih, tam na cesti proti Jabugu, kjer je množica zavojev, se izkaže tudi pri vožnji navkreber. Podajanje moči ni športno sunkovito, tresljajev skoraj ni občutiti. V primerjavi z modelom ER-6n je lažji za celih 19 kilogramov, kar se pri prekladanju motocikla v zavojih in preostalih elementih vožnje še kako pozna. Tam vožnja postana prava zabava.
Kot takšen bo zato prav gotovo našel širok krog kupcev, k temu pa bo prav gotovo prispevala tudi zanimiva cena, za katero bodo potencialni kupci dobili vsestransko uporaben motocikel, ki ga je mogoče ošminkati z obiljem dodatne opreme, med katerimi je treba izpostaviti vsaj Akrapovičev izpuh, bočne torbe in sprednji vetrni ščit(ek).
besedilo: Primož Jurman · Foto: J. Wright