Projektili naših prednikov: Peugeot 125 (1952)

V obdobju, ko asfaltne ovinke prekrivata plundra in led, smo našli nekaj časa za tolažbo in se zapeljali z igračami, na katere so naši fotri pecali naše mame.

30. 11. 2008

Dejstvo, da je bil dvokolesni prevoz v obdobju naših očetov in dedov bolj kot ne edina možnost za zadovoljivo mobilnost še ne pomeni, da se v teh možakarjih ni skrival tudi kanček entuziazma. Ko mi je oče pripovedoval, da je z sfrizirano Lambreto tudi dvakrat na dan letel v Trst po srajce, ki jih je nato švercal čez mejo in prodajal 'bosancem' sem si najprej mislil: '' Ti si fuknjen''.

Danes ta švercer najbolj uživa, ko mu v nekaj gajbicah v delavnico dostaviš razstavljen motocikel in ga lahko cele dneve zlaga skupaj. Ko zadeva prične delovati in postane vozna se ta dan na koledarju posebej označi. V očeh takega mojstra vidiš iskro, ki pravi, da je možak v svojih časih zares užival na dveh kolesih in zgodbe o Lambretah in srajcah dobijo smisel.

Tako sem imel čast zapeljati starega Peugeota. 125 kubični motor sprva ni želel delati kot bi moral. Ampak kar človek sestavi, lahko človek razstavi in tudi popravi. Leta 1952 so taka čuda na dveh kolesih namenili navadnim smrtinkom. Le pogojno vzmeteno vozilo je kljub vsemu udobno, položaj za balanco je v bistvu vrhunski, zavore pa so bolj za strah kot za resno uporabo. Če je veter ugoden leti po občutku dobrih 80 kilometrov na uro. Če bi hotel leteti več kot 100, bi se moral z njim spustiti najmanj s Triglava. Obraba gum je popolnoma nerelevantna, saj se v ovinku ta motor v vsakem primeru zvija kot zadeta kača. Naloga žarometa je ta, da vidijo tebe na cesti in ne ta, da ti vidiš na cesto. Namesto ogrevanih ročk si za gretje prezeblih prstov v bifeju naročil dva deci kuhanca, brez nekaj mehankarskih izkušenj pa do tja tako ali tako ni šlo. Nekateri tehnični detajli kažejo na izvirnost takratnih inženirjev, ki se v tistih časih niso mogli zanašati na elektronsko podporo, brezhibne ceste in razvejano servisno mrežo.

V primerjavi z današnjimi zverinami je tak oldtimer, vsaj kar se voznih lastnosti tiče, prava žalost, ampak tudi Ducati 1098 R bo nekoč star 50 let. In takrat bodo naši potomci govorili: ''Res so bili face teli ta stari''.

Matjaž Tomažič 8.c (drugič)

p.s.

V laboratoriju se skriva še več takih in podobnih veteranov, dalje prihodnjič.