Kako vozilo čim bolj preprosto in poceni spremeniti iz bencinsko v v električno gnanega? Vozili smo prototip, rezultat slovenskega znanja.
(Iz Avto magazina 04/2013)
besedilo: Matevž Hribar, foto: Matevž Hribar, Tine Andrejašič
Ko sem prvič obrnil kontaktni ključ, se ni zgodilo nič. »A bi se morali merilniki prižgati?« vprašam. In se je Tine, mojster za elektronsko pamet pri vozilih na električni pogon, spomnil, da je treba priključiti še neki konektor. »Evo, zdaj dela. Vidiš, baterija je napolnjena na 99 odstotkov,« pokaže Boris na majhen LED-zaslon na mestu, kjer je sicer pokrovček posode za gorivo, in opozori, da če bi motor podivjal, naj stisnem sklopko. Da se to ni še nikoli zgodilo, a da velja biti pri vozilih v prototipni fazi previden. Vidite bralci, kaj vse smo pripravljeni narediti za vas! Tokrat ste lahko skupaj z nami vsaj malček ponosni, da lahko berete o prvi vožnji električnega mopeda z menjalnikom.
Ideja je naslednja: okvir ostane nespremenjen, prav tako vzmetenje, kolesa, svetila, sedež (ta je na 'testnem' HM-u spremenjen le zaradi dobre volje gospoda Radoša Simsiča, ki je sicer izdelal ohišje baterij). Nespremenjeno ostane tudi ohišje (blok) motorja skupaj z drobovjem, torej s sklopko in menjalnikom.
Valj, bat, ojnica, izpušni sistem, uplinjač, posoda za gorivo – stran! Namesto tega pa komponente, s pomočjo katerih moped (osnova je supermoto strojček italijanskega HM-a) za pogon ne potrebuje več goriva, temveč električno energijo. Sliši se preprosto, ne? Prav to (preprostost izdelave oziroma predelave) je bilo glavno vodilo pri iskanju rešitve gospoda Borisa Pfeiferja, primorskega inovatorja, ki je izumil reklamne ograje za potrebe dirkaških ekip in življenje vdahnil še nekaterim drugim patentom, med drugim pa je sodeloval pri organizaciji supermoto pokala s 125-kubičnimi Tomosi.
Torej: zamislil si je eno proizvodno linijo za moped ali motocikel, na koncu katere se proizvajalec odloči, ali bo vozilo poganjal bencin ali elektrika.
Po prevoženih prvih stotih metrih po velikem parkirišču se mi je v glavi porodilo vprašanje, čemu sploh sklopka in menjalnik. Elektromotor ne teče v prostem teku (oz. njegov prosti tek je mirovanje), zato lahko vozilo miruje v prestavi, spelje pa se lahko brez uporabe sklopke. In ne le v prvi prestavi: tudi v drugi, tretji, z vedno več obotavljanja tudi v četrti, peti ali pa šesti. Elektromotor z enako močjo, kot jo ima bencinska 50-kubična različica, ima še enkrat večji navor, poleg tega pa je ta na voljo že takoj po 'ničnem teku'. »Največja razlika je na klancih. Tam vozilo z menjalnikom hitreje pospeši,« ima odgovor pripravljen Boris. Vtisi med vožnjo in po njej so zelo mešani.
Prvič, ni zvoka. Drugič, odziv motorja je za naše bencina vajene možgane nenaraven, a to je stvar nastavitve sistema 'ride by wire' (ste res mislili, da se 'plin' upravlja s pletenico?) in računalnika. Tretjič: čutita se teža in (visok) položaj baterij z življenjsko dobo 6.000 (!) polnjenj (takrat imajo še vedno 80-odstotno zmogljivost). Po drugi plati sem navdušen nad navorom takoj po dodajanju plina. Predstavljam si, da utegne biti električni pogon zelo uporaben na terenu, kjer se bo ob odličnem navoru izkazala še skorajšnja neslišnost pogona. Vas zanima doseg? Po približno dvajsetih minutah preizkušanja po ravni površini je indikator napolnjenosti baterije kazal 87-odstotno napolnjenost.
Mnenje 'bencinskega' motorista: glede na zmogljivosti in največjo hitrost takega vozila (45 km/h) bi bile dovolj že tri prestave. Sicer pa je način predelave zanimiv. Cilj Borisa Pfeiferja je izdelati serijsko vozilo, ki ne bo za več kot tisočaka dražje od bencinsko gnanega vozila, in organizirati tekmovanje z vozili na tak in podoben pogon, ki skoraj ne potrebujejo vzdrževanja. Še bomo imeli o čem pisati.
Intervju: Tine Andrejašič, www.rec-bms.com
Kateri so glavni sestavni deli, ki jih na bencinsko gnanem motociklu ne najdemo?
Električno vozilo sestavljajo električni motor, ki je prek jermena povezan na glavno gred, krmilnik za elektromotor in shranjevalnik energije, torej baterije. Krmilnik je namenjen kontroli motorja in je povezan z ročico za plin ter prenaša ukaze motorju. Sestavni del je še nadzorni sistem za baterije, ki nadzoruje vsako celico posebej.
Kaj je mogoče upravljati s prenosnim računalnikom?
Namen vezja je bil predvsem, da se na računalnik lahko priklopi v primeru servisiranja. Serviser ima po priklopu prikazane vse parametre sistema, lahko preveri, ali se je v času od zadnjega servisa pojavila kakšna napaka, kolikšno je bilo število polnjenj, v kakšnem stanju so celice akumulatorja. Sistem zabeleži vsa stanja, ki presežejo limite, in jih potem pokaže na računalniškem zaslonu.
Kaj je danes glavna težava pri predelavi vozila na električni pogon?
Izkušnje imamo predvsem z avtomobili in tam je glavni problem pravilna uskladitev motorja in menjalnika, druga težava pa je, kako povezati celotni sistem, ki je mišljen za povezavo prek vodila CAN. Da so usklajeni baterijski nadzor, elektronika v vozilu, električni motor. Torej da se naredi uporabno in udobno vozilo in da uporabniku ni treba vsako nedeljo, če se izrazim po domače, šraufati v garaži.