Morsus, po latinsko pik, je dvokolesna beštija, pri ustvarjanju katere so Slovenci združili moči in motorističnemu svetu in sebi dokazali, da znamo. Da zmoremo. Promotivnega bajka družbe Akrapovič ni vozilo veliko srečnežev; takšnih je le za prste obeh rok! Med njimi smo zdaj tudi mi, saj nam je bil zaupan za ekskluzivno vožnjo, unikatni motocikel pa je z nami preizkusil tudi naš skakalni as Robert Kranjec. Ekskluzivnost na kvadrat.
Besedilo: Primož Jurman, foto: Saša Kapetanovič
Ko so se pri Akrapoviču pred leti odločili, da se bodo preizkusili tudi v custom segmentu, je bilo presenečenje scene precejšnje. »Oh, ah,« so vzdihovali terenaši. »Pa menda ne bodo rinili tja?« so se spraševali rejserji, navajeni, da topovi iz Ivančne grmijo bolj kot ne na stezah sveta. Ja, pa so rinili prav 'tja' – med harlejaše. Ampak kako vzbuditi zanimanje scene, ki ujeta v svoj svet težko sprejema kompromise in drugačnost? Scene, ki se ji svet vrti v dvovaljnem ritmu ameriških izdelkov in kjer sta zakon črn dedec v usnju in krom njegovega bajka. Heh, tako, da najdeš delček novega in neodkritega. Izvirnost. Težko je, a vendarle mogoče.
Na začetku je bila ideja ...
Projekt vstopa v ta segment je bil zaupan marketingu družbe, tam pa so dobili zamisel za promocijski motocikel. A kako to izvesti, kdo ga bo naredil? Kot Baltazar iz (nekoč) znane risanke sta nastopila Tomaž Capuder in njegovo podjetje Dreamachine. Capl, kot je znan, že vrsto let izdeluje bajke. Živi v sceni in za sceno. Delavnico ima v Gameljnah pod Šmarno goro.
Se spominjate bajka v slogu Hakkinenovega dirkalnika F1 pred leti? Naredil ga je Capl. Ceni podjetje in uspehe, ki sta jih dosegla Igor Akrapovič in njegovo podjetje. »Zame je bila čast, da so me povabili k sodelovanju. Igorja izredno spoštujem,« pravi. »Idejo o bajku, ki ima obliko škorpijona, smo kaj hitro dorekli, težava je bila izvedba. Priganjal nas je čas, saj sem imel po potrditvi ideje na voljo le slabih 100 dni. Takrat nisem nič spal.«
In ta je Morsus postala
Motocikel je počasi dobival obliko. Karbonsko. Skoraj vsi deli so narejeni po naročilu ali pa so ekskluzivni. Okvir, v sprednjem delu katerega je gorivo, je spleten okoli 1.852-kubičnega Harleyjevega motorja s plemenito frizuro S&S. Tomaževo delo. Sune okoli 114 'konjev'. Izpuh (sedanji je evolucija prve različice) so seveda naredili pri Akrapoviču. Iz titana, jasno. Prenos je izveden prek šeststopenjskega menjalnika Ecoline, hidravlične sklopke in verige. Sprednje teleskopske vilice so Showine, zadnje vzmetenje pod sedežem je Foxovo.
Krmilo je izdelek Dremachina, ročice so PT Controls. Bajk sledi obliki tekmovalnih strojev iz 20. let prejšnjega stoletja, ki so jih zaznamovala velika kolesa. Na Morsusu so 26-palčna, aluminijasta, odeta v ogljikova vlakna. »Tako sem se poklonil Igorju in dirkaškemu svetu, iz katerega izhaja,« pravi Capl. Mimogrede, tudi sam spremlja dirke. Cestne. Morsusa so prvič predstavili javnosti na Akrapovičevi konferenci za njihove zastopnike in uvoznike na Ljubljanskem gradu spomladi 2011. Požel je veliko zanimanja. Ruski zastopnik je takoj hotel tri: »Plačam v gotovini,« je bil konkreten. A motocikel ni na prodaj in bo ostal unikat. Enkraten in edini.
Nagrade in priznanja
Zanimanje zanj je bilo ogromno med obiskovalci prireditev, razstav, sejmov in salonov – povsod, kjer je bil razstavljen. Prejel je več nagrad in priznanj. Tako je prejel nagrado Best bike v Biogradu, bil je razglašen za Best bike na Harley dnevih v Barceloni in Morzinu, na Baškem jezeru, na European bike Weeku je v kategoriji Radical zmagal. Tam je bil tudi leta 2011 'Best in show'. »Od vseh nagrad mi največ pomeni 11. mesto v Sturgisu, v kategoriji Freestyle Class, ki velja za nekakšno svetovno prvenstvo custom izdelovalcev,« pravi Capl. »To je res uspeh, tako kot čestitke vseh pomembnejših izdelovalcev bajkov na Baškem jezeru. Na to sem res ponosen,« še doda.
Pa se pelje?
Ko ga Capl zažene, ne vžge v prvo. Skoraj dvolitrski stroj hropeče hlasta za zrakom prek posebno oblikovanega zračnega filtra, ki je v resnici karbonska kapa Akrapovičevega izpuha. Lep dodatek. Po nekaj poskusih se motor vzdrami, zasika in zaropota. Iz dvojnega odprtega izpuha, nameščenega pod motorjem, se oglasi bobnenju bombnika podoben hrup, ki zavibrira v trebušno votlino in v zračnih valovih napada ušesa. Glasen je.
Zvočna kulisa je še bolj neposredna, še bolj agresivna, ko se nanj usede Robert in doda plin. Zapelje se. Torej to ni samo eksponat, 'šov bajk' – je pravi, vozni unikatni stroj. Robi je kot pajek raztegnjen na njem, v motorističnem kombinezonu in v skakalni čeladi. Vidi se, da uživa. Za njim sedem nanj še sam. Hej, položaj na 'sedežu', kjer je le nekaj mehke pene, je dirkaško nizek, z nogami, pomaknjenimi nazaj, krmilo je široko. Na motociklu skoraj ležim. Oblivajo me valovi hrupa in adrenalina, ko mehko prestavim v prvo (običajno, navzdol). Zaveslam z nogami, iščem oporo. Najdem jo. In že se peljem. Težak je.
Pri majhnih hitrostih je sprednji konec hudičevo težko krmariti, velika kolesa imajo svojo inercijo. Čutim, kako stroj razganja od moči. Težišče je varljivo, drugačno kot pri drugih motociklih, saj se v nekem trenutku zdi, da bom padel – hm, ali pa se mi samo zdi? Števcev ni, pred nosom imam samo lep kos sprednjega križa in vrteče se kolo brez blatnikov. V škorpijonasta ogledala niti ne gledam, saj mi kmalu pokažejo, naj vožnjo končam. Ej, fantje, nehajte, jaz bi še ...
Iz oči v oči
Robert Kranjec
Motocikel je videti res fantastično, kot da ni s tega planeta. Glede vožnje: hmmm, čuti se, da je zelo močan, zelo všeč mi je bil položaj na njem, pričakoval sem, da bo za voziti trši, kot je bil v resnici.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja