Poznamo več vrst plezanja: športno, alpinistično, manj zahtevno, bolj zahtevno, celo ekstremno. Za vsako od teh pa potrebujemo pravo opremo in predvsem pravo obutev. Enako je pri težkih enduro specialkah, ki so namenjene najzahtevnejšim preizkušnjam.
Beta, italijanska znamka, ki se je pri nas v zadnjih letih močno uveljavila in jo poleg motociklov za trial najpogosteje vidimo v izvedbi s 300-kubičnim dvotaktnim motorjem za enduro, ponuja motocikle za začetnike, rekreativce, resne tekmovalce in za specialiste. Za prvi dve skupini voznikov bodo osnovni modeli več kot odlično opravili svojo nalogo, za tisti zadnji dve pa imajo pripravljeno specialko z oznako Racing, ki prinaša višjo raven opreme.
Ta žlahtna različica je skoraj enaka motociklom, s katerimi dirkajo njihovi tovarniški dirkači na svetovnem prvenstvu v enduru, ekstremnem enduru in endurokrosu, dvoranski različici klasičnega endura, ki poteka v naravi in traja dva dni. No, tu je vse strnjeno v nekaj voženj po 20 minut, na katerih je treba dati vse od sebe. Poligon za endurokros imamo tudi pri nas, in sicer poleg Tuševega skladišča pri Domžalah.
Seveda to pomeni, da smo ga morali preizkusiti in obenem še izkoristiti priložnost, da na teh umetno postavljenih ovirah občutimo, kaj je največ, kar lahko pri Beti dobite za vaš denar. Miha Špindler, ki je od letos tovarniško podprt dirkač za to italijansko znamko in bo odpeljal celotno svetovno serijo ekstremnih enduro preizkušenj, nam je najprej sam pokazal, kako je treba poleteti čez hlode, skale, betonske cevi, nasekana polena in podobne ovire, nato pa nam velikodušno porinil svoj dirkalnik v roke.
Hja, priznam, da sem imel kar malo velike oči, ko je šlo malo po moje in malo po svoje čez hlode, predvsem pa mi je še do danes ostala uganka, kako idealno zapeljati čez skale v ovinek tam v levem kotu. Miha je sicer dejal: »Samo gas in boš kar poletel.« Ja, vem, Miha, ampak lahko poletim tudi čez krmilo na glavo! A raje, kot da igram heroja, priznam, da sem ravno zato v nekaj krogih dojel, kje tiči največja razlika med običajno Beto 300 RR in Špindlerjevo Beto 300 RR Racing. Vzmetenje je najboljše, kar ponujajo pri Marzocchiju ter Sachsu, in zaradi njega res lahko poletiš čez ovire, če imaš znanje. Zame, na primer, je bilo pretrdo in mi je za hitrosti, ki sem jih dosegal, bolj ustrezalo tisto na običajni Beti 300 RR.
Vzmetenje je prav za ta model izrecno razvila dirkaška ekipa, ki tekmuje na svetovnih prvenstvih, zato je tudi njegovo delovanje temu primerno. Razlika, ki sem jo občutil in bil nad njo navdušen, je bila v delovanju motorja. Dirkaška specialka ima drugačno elektroniko in s tem program delovanja, ki je fantastičen. Motor tako lepo vleče iz povsem nizkih vrtljajev, da bi se pred njim skril vsak štiritaktnik. Miha to seveda s pridom izkorišča, ko pleza v nemogoče strmine za običajne enduro voznike, kjer je oprijema tako malo, da še peš ne bi prišel do vrha. Zadnja guma se dobesedno zlije s podlago in moč prenaša na tla z maksimalnim izkoristkom in predvsem nadzorom, ki ga voznik dodaja z desnim zapestjem.
Motor je res fenomenalen, prožen in močan, predvsem pa primeren za zahtevne ekstremne razmere, s pritiskom na gumb na krmilu pa postane agresivnejši in ponudi optimalen oprijem na suhi podlagi. Poleg grafik, ki so pri dirkaški izvedbi oplemenitene še z odtenkom modre barve in rdeče obarvanimi prednjimi vilicami, so zaradi zahtevnosti dirk namestili še lažje, širše in močnejše stopalke z boljšim oprijemom, napenjalnik verige in čep za dolivanje olja. Vse to lično izdelano iz ergal aluminija. Italijanka seveda ni poceni, stane 8.890 evrov, kar je sicer 800 evrov več kot za osnovni model. Velik aplavz za Beto 300 RR Racing, sam pa bom moral še malo potrenirati, da bom lahko upošteval Mihov nasvet, kako s polnim plinom poleteti čez hlode in skale -- in seveda preživeti.
besedilo: Peter Kavčič