Beta se je v zadnjih letih močno utrdila v svetovnem enduru, žanje športne in tudi prodajne uspehe. Za sezono 2017 so še nekoliko dodelali lani prenovljene športne enduro motocikle.
Kolekcija motociklov za enduro 2017 sestavlja sedem motociklov: dvotaktna RR 250 in RR 300 ter štiritaktne RR 350, RR 390, RR 430 in RR 490 4T, posebnež Xtrainer z motorjem 300 2T je za začetnike ali najbolj ekstremne voznike.
Motocikli so kompaktni, lepo narejeni, brez štrlečih delov, ki bi se lahko poškodovali med vožnjo, izjema je troblja pri modelih 2T, ki je preveč izpostavljena. Okvir je dobro zaščiten, tako s strani kot na spodnjem delu. Zaščitne in stranske plastike so potegnjene visoko, da ne motijo pri vožnji, omogočajo dostop do motorja brez demontaže in hkrati opravljajo svoje delo usmerjanja zraka skozi hladilnike. Spredaj in zadaj so jih opremili z vzmetenjem nemškega proizvajalca Sachs, z lažjimi in bolj rigidnimi križi za vpetje vilic, novimi grafikami, srebrnimi platišči s črnimi naperami in novim merilnikom hitrosti.
Preizkusili smo ga na gozdni poti, polni velikega kamenja, korenin in od vode razjedenih klancev. Začel sem z najšibkejšim, RR 350, ki je izredno mehko vozen, solidno odziven in z nekoliko primanjkljaja navora v spodnjih vrtljajih. Motor je odziven, lepo podaja moč, malo me je motil le takojšen odziv na dodajanje plina, ampak na to se vseeno hitro privadiš. Zavore so zadovoljivo opravile svoje delo, ugotovil pa sem, da bi moral za svojih 100 kilogramov ponastaviti vzmetenje, saj je bilo nastavljeno na 70 kilogramov, torej za resno hitrost povsem premehko za mojo težo. Zatem sem presedlal na najmočnejšega, na RR 480. Motorju moči ne zmanjka, navor je odličen in motor je lahkoten za prekladanje iz ovinka v ovinek. Malo poskuša biti živčen, ampak to pripisujem vzmetenju, ki je bilo na vseh modelih zame napačno pripravljeno. Srednjo kategorijo, torej enduro 2, kamor spadajo motorji s prostornino, večjo od 250 in manjšo od 450 kubičnih centimetrov, zastopajo RR 350, RR 390 in RR 430. Ponudba je prav pri Beti najbogatejša. Lani povsem prenovljeni motor s 430 je bistveno manj agresiven kot 480, ampak tudi manj utruja po hitrih, zahtevnejših pasažah. Za resno tekmovanje bi verjetno raje izbral prav tega. Moči in navora je dovolj, zaviranje je dobro, predvsem pa navduši z lahkotnostjo v rokah. Je zelo neutrujajoč in hiter motocikel.
Dvotaktniki niso ravno moja prva izbira, dasiravno vsi ekstremni enduraši vozijo prav te motorje. Način vožnje je seveda drugačen, saj podajanje moči ni zvezno kot pri štiritaktnikih. Vozil sem oba in moram reči, da sta lahkotnost in okretnost bistveno boljši kot pri modelih 4T, le voziti ju je treba z več plina; navora v spodnjem območju pri RR 250 ni dovolj za lagodno vožnjo, medtem ko je pri RR 300 zgodba drugačna. Res je treba voziti s stalnim dodajanjem plina, saj pri polnoodprtem znorita (300 bistveno bolj kot 250) in postaneta ekstremno hitra. Zavore so dovolj učinkovite in uspešno opravijo svoje delo, čeprav RR 250 in RR 300 ne zavirata z motorjem. Vbrizg olja, ki je bil predstav-
ljen lani, je super pogruntavščina in ni treba razmišljati, ali si doma dolil olje v bencin ali ne. Treba je paziti le, da je v posodici vedno olje. Vbrizg goriva za dvotaktne motorje za Beto za zdaj še ni v načrtu, pravijo, da trenutna zasnova zadosti vsem zahtevam. Bo pa prišel čas tudi za to.
besedilo: Tomaž Pogačar, foto: tovarna