Valencia, steza Ricardo Tormo, košček posvečenega dirkaškega sveta, kjer najboljši na svetu tradicionalno pomerijo svoje moči še zadnjič v sezoni. Ne, lokacija ni bila naključje.
besedilo: Peter Kavčič, foto: Ekipa BMW fotografov
Superšportnik z ogrevanimi ročkami
BMW ne skriva ambicij, da nekega dne vstopijo tudi v MotoGP, a prej imajo še nekaj nedokončanega posla v superbiku. Vsaj tako so na svetovni predstavitvi prenovljenega S1000RR povedali vodilni na oddelku, ki je razvil tega superšportnika. Da, čas leti in dve leti sta minili, kot bi mignil. Zdaj ima S1000RR izboljšan navor, delovanje oziroma povezavo dirkalnega ABS-a in dinamičnega (žiroskopskega) nadzora proti zdrsu zadnjega kolesa (DTC), izboljšano vzmetenje, geometrijo za lahkotnejšo vodljivost (pelje se že skoraj tako lahkotno kot 600-kubični športnik) in nove, drzne grafike ter nekaj lepotnih popravkov.
BMW je s tem modelom že v prvo podrl tabuje. Zdaj je jasno, da znajo narediti športni motocikel, in celo več, so edini, ki jih ekonomski bič ni ošvrknil po hrbtu ali pa vsaj ne tako močno kot druge v tem poslu. Za sezono 2012 so pripravili še bolj nabrušen motocikel z zloščenimi detajli in drobnimi izboljšavami za doseganje novih uspehov. Nekaj občutka stabilnosti so žrtvovali za lahkotnejšo vodljivost in tako igrivega tisočaka še nisem vozil. Da gre za litrski motor, ti postane jasno, ko z do konca odprtim plinom drviš proti naslednjemu ovinku, ki se super hitro približa.
Tak motocikel zahteva zrelega človeka in veliko mero zbranosti ter znanja, če ga mislite na polno tiščati po dirkališču. Tam je tudi najbolj domač. Sicer je še sprejemljivo udoben (položaj za krmilom ni brutalno nagnjen naprej) in primeren tudi za vožnjo po cestah, ima pa celo (ne, res, ne smejte se) ogrevane ročke! No, to si lahko zdaj dokupite, zadeva ni napačna, le malo nenavadna na takšnem motociklu.
Po zmagi v Superstocku se je treba dokazati še v prvenstvu Superbike
Da znajo v prvo narediti dober stroj, so dokazali na prvenstvu superstock 1000, kjer so motocikli minimalno predelani, in od prvega nastopa v dveh letih skoraj niso izgubili dirke in tudi prvenstva. Če moraš dirkati s skoraj serijskim strojem, pa ta premoč pove veliko. Superbike je le nekoliko drugačna zgodba, elektronike je veliko več, prav tako nastavitev geometrije. Moči so imeli vedno dovolj, le ne znajo je še spraviti na tla, ne da bi se zadnja guma prehitro obrabila. Leon Haslam in Macro Melandri bosta njihovo orožje na dirkah prvenstva superbike 2012.
Vožnja skupaj z dirkaško legendo
Tam je bil tudi Troy Corser, legenda, večkratni svetovni prvak in po novem sveže upokojen dirkač, ki je prišel v Valencio naravnost iz Portimaa. Avstralec svojega belo-modro-rdečega dirkalnega kombinezona še zdaleč ni obesil na klin in se posvetil urejanju domačega vrta ali ribolovu. Še ves 'fit' in nabrušen je prišel v Valencio odpeljat nekaj rund in pokazati nam, ki nam je še največji napor v dnevu tipkanje po tipkovnici, kako zrel štiridesetletnik odpelje zahtevne ovinke tega španskega dirkališča.
Motocikel mu je seveda domač, na njem je videti, kot da bi se z biciklom odpeljal po sveže žemlje v pekarno, in takrat ko se je meni 'na polno' dogajalo in sem se pod čelado, stisnjeno za vetrobransko steklo, spraševal, ali je to, kar počnem, še pametno, ima on čas, da pogleda okoli sebe, kako se držim, in poleg vsega pokaže z dvignjenim palcem, da je še kar okej. Da, z natanko tem Troyem sva se skupaj vozila po dirkališču. Zahvaljujem se srečnim zvezdam, da je poleg italijanskega novinarja za kompanjona izbral prav mene. Torej vam, dragi bralci, lahko izlijem to izkušnjo na papir superekskluzivno!
Motocikel zmore ... ohoho!
Med odpeljanim krogom skupaj s Troyem mi je postalo jasno, da motocikel v pravih rokah zmore še veliko več, kot iz njega upam in zmorem iztisniti. Po tremi, ki sem jo čutil, ko sva bok ob boku peljala iz boksov, je nelagodje hitro minilo. Iz prvega v drugi ovinek, ki se ostro zapre na levo in nato prelije v dolg desni dvojni ovinek (kjer je, mimogrede, Rossi pred petimi leti izgubil naslov prvaka proti Haydnu), sva družno nametala prestave od prve do tretje.
V vsega nekaj sto metrih se je bavarec pod ritjo povzpel na zadnje kolo v lepem in dolgem 'wheeliju', ki ga je v programu 'slick' (najbolj odprt dirkalni program delovanja motocikla) nadzoroval računalnik, in že letel 160 km/h. Potem so sledile kombinacije ovinkov, ki jih dirkač poveže v en dolg ovinek in s kirurško natančnostjo odpelje od roba do roba s polnim plinom, in hja, tu je Avstralec oddrvel naprej in me nato vljudno počakal pred naslednjim zahrbtnim delom, ko nagnjen v levo z do konca oprto ročico plina upaš, da se prav spomniš, kam gre ovinek, ki ga stisnjen za oklep ne vidiš, in tiščiš nekam v neznano. Huh, v takšnih trenutkih se metri hitro spremenijo v centimetre, ob nepazljivosti pa se vse skupaj konča v pesku. BMW pa je z novimi nastavitvami in izboljšavami izredno ubogljiv in natančen, žal bi ubogal, tudi če bi se jaz na njem 'zakalkluliral'. Na dražljaj se namreč odzove takoj in s tako lahkotnostjo kot noben tisočak doslej.
Ampak gremo nazaj na stezo. Šlo je do 188 km/h, potem sem se, priznam, ustrašil, Corser pa je spet odpeljal naprej. Ta beštija pod ritjo s svojimi 193 'konji' ni noben mucek. Ko se mu strga v tretji prestavi in pretakneš v četrto in se iz izpuha sliši samo kratek bam, ki naznanja, da je prekinjevalnik vžiga opravil svoje delo, ter ne da bi za milimeter popustil ročico za plin, telo preplavi sunek adrenalina, tako zelo leti.
Na srečo je v osrednjem delu dirkališča nekaj počasnejših ovinkov, kjer se kljub skoraj 46 stopinjam kota v nagibu še kar uspešno držim Troya, ki sedi na enakem, povsem serijskem in s cestnimi gumami opremljenem RR-u. Moj ponos pa že čaka naslednja preizkušnja, dolg levi ovinek, ki prek vzpona na slepo pelje v ciljni ovinek. Pri 150 km/h in dejstvu, da je motocikel precej nagnjen, nimam toliko 'jajc' in raje po pameti in 'na ziher' počakam, da ovinek mine.
Na ciljni ravnini moč eksplodira
Končno sledita vstop v ciljno ravnino in užitek ob pretikanju vse do šeste prestave, kjer je pri 250 km/h treba močno stisniti zavore. No, Corser se je itak odpeljal naprej že po ravnini, mojster pač ima občutek za linijo in ve, kje vzeti ovinek, da je izhodna hitrost čim večja. Zaviral sem tudi vsaj 50 metrov prehitro. Ampak zdaj lahko o tem kaj napišem, po koncu športnega dneva pa sva s šampionom tudi trknila vsak s svojo steklenico piva. »Cheers, mate!« po avstralsko ali Na zdravje, kolega po naše! Največ pa šteje, da vožnjo s takim motociklom končaš v enem kosu.
Podatki z računalnika ne lažejo
Telemetrija, ki vsekakor ne laže in je smrt za gostilniške debate o tem, kje ga je kdo in kako hudo 'žgal' na polno in da bi on tudi tako ali še bolje kot Rossi, samo da bi imel tak motocikel, nalije čistega vina. Sam sem na zahtevni stezi užival, se vsako od petih 20-minutnih rund pošteno zadihal in spotil, a na koncu ugotovil, da sem v najbolj športnem in edinem merodajnem 'slick' programu za dirkališče le enkrat zares uporabil sistem proti zdrsu zadnjega kolesa. Tam, kjer je Rossi padel – očitno bo nekaj na tem, da so desni ovinki bolj drseči na tem dirkališču. Hvala, angel varuh DTC!
Corser bi v enem krogu dirke z mano lahko zapeljal v bokse, spil kratko kavo in bi bila v prvem ovinku ponovno skupaj. Ja, boli, zelo boli, ampak to šele pove, kaj motocikel zares zmore v rokah mojstra, za katerega je dirkanje to, kar je zame tipkanje po tipkovnici.
No, verjetno bi bil na RR-u, opremljenem z dobrotami iz BMW-jevega HP-kataloga, še nekoliko hitrejši, saj si lahko doma sam ali pa z minimalno pomočjo BMW-jevega mehanika naložiš dirkaško elektroniko, svoje pa bi naredil tudi kompletni dirkalni izpuh izpod rok dolenjskih mojstrov.
Presenetila me je tudi gesta, BMW Motorrad HP Race support vam namreč ponuja asistenco, če želite motocikel uporabljati na višji ali profesionalni ravni na dirkališču. Gremo dirkat, a ne!?