Vozili smo: Can-Am Commander 1000 XT

Ste sredi gozda, daleč od civilizacije, in vse, kar imate s seboj, sta najnujnejša oprema za taborjenje in Commander. To je nepozabno doživetje! Občutek vznemirjenja in adrenalin preplavljajta telo.

Vozili smo: Can-Am Commander 1000 XT (foto: Boštjan Svetličič) Boštjan Svetličič
25. 1. 2011

Vsi, ki ste kdaj poskusili terensko vož­njo s štirikolesnikom, dobro veste, kako zelo zabavno je lahko preganjanje po terenu, še bolje pa je, če vam tako vozilce služi kot pripomoček pri delu v gozdu, na kmetiji ali za to, da se še bolj odmak­nete v divjino, če je vaše delo raziskovalne narave oziroma če ste član zelene bratovščine.

Terenski avto, četudi zgolj 15 let stara Lada Niva ali Suzukijev Samurai, ima pač svoje meje in v nobenem primeru ne pripleza tako daleč kot štirikolesnik.

Commander, najnovejši izdelek kanadskega giganta BRP (Bombardier Recreational Products), je mešanica tipičnega športno-delovnega štirikolesnika in lah­kega terenskega avtomobila (pustimo ob strani Defenderje, Patrole in Land ­Cruiserje).

V ZDA in Avstraliji so podobni križanci že vsaj deset let zelo priljubljeni na farmah oziroma zunaj mest in Can-Am je imel pri ponudbi svojih terenskih vozil prazen okvirček.

Poleti so ga predstavili v ZDA, mi pa smo ekskluzivno preizkusili prvi primerek, ki je zapeljal na naša tla. Natančneje, ­vozili smo model Commander 1000 XT, ki pomeni vrh ponudbe po motorni moči in opremi.

Če vas mika zgolj kot igrača, morate imeti kar precej pod palcem, da si ga ­boste lahko privoščili. Takle, kot smo ga vozili, namreč stane 19.900 evrov. A za štiri tisočake manj dobite že osnovno 800- kubično izvedbo, za katero ne dvomimo, da precej zaostaja za močnejšim modelom.

V svoji osnovi je Commander zgrajen podobno kot štirikolesnik Outlander, le da je širši in daljši ter da ima močno varnost­no kletko, ki pripete potnike ščiti med prevračanjem vozila.

Na jeklen okvir so prek posamičnih obes namestili odlične terenske Maxxisove gume, ki so pri osnovni izbiri gnane na zadnji par koles oziroma na vse štiri, če se vam tako zahoče. Način pogona lahko izberete s preprostim pritiskom na gumb, ki je ergonomsko dobro nameščen na armaturni plošči, nedaleč stran od po višini nastavljivega volanskega obroča.

Srce tega Commanderja je seveda ­sodoben 1.000-kubični V-dvovaljnik, ki so ga izdelali v hčerinskem podjet­ju ­Rotax (podoben motor je bil nekoč v ­Aprilii RSV 1000 Mille in Tuono). Agregat je narejen za vzdržljivost in prožnost,

ki pride do izraza na terenu, in zmore 85 'konjev'. S polno posodo za gorivo (38 litrov) bo goriva dovolj za celodnevni izlet v gozd. Moči je sicer povsem dovolj za divja driftanja po makadamskih cestah ali plezanja v ekstremno strme klance. Ne nazadnje je vozilo zasnovano minimalistično, ima le najnujnejše sestavne dele in nadgradnjo iz plastike, tako da njegova masa ne presega 600 ­kilogramov. Tako lahek in oskubljen odvečne navlake, ki jo pri osebnih avtomobilih pojmujemo kot nujno (vrata, streha, šipe …), se z lahkoto prebija skozi goščavo.

Moč se prek samodejnega CVT-menjalnika prenaša na kolesa zelo neposredno, zato ima voznik ves čas natančne informacije o tem, kaj se dogaja pod kolesi, in vožnjo z lahkoto uravnava z dodajanjem ali odvzemanjem plina. Zanimiva je tudi pogruntavščina, da s položajem kontaktnega ključa določite, ali se boste vozili s polno močjo (za športno vožnjo) ali počasneje z bolj zveznim (mehkejšim) odzivanjem motorja na dodajanje plina. Zadnje pride zelo prav na mokrem asfaltu, kjer se sicer kolesa zelo hitro zavrtijo v prazno, in je dober varnostni pripomoček.

Voznik in sovoznik imata v njem približno toliko prostora kot v povprečnem avtomobilu srednjega razreda, s tem da sta sedeža športna in dajeta dobro oporo telesu. Voznikov pa je celo nastavljiv, zato ob nastavljivem volanskem obroču res ni težav z iskanjem idealnega položaja. Tudi stopalki za plin in zavoro sta nameščeni dobro, in če pri Can-Amu nameravajo izdelovati tudi bolj običajne avtomobile, lahko brez težav skopirajo prav Commanderjev prostor za voznika in sovoznika. Želeli pa bi si boljšo bočno zaščito. Mrežasta vrata, sešita iz močnih trakov, kot se uporabljajo za varnostne pasove, verjetno res preprečijo, da bi voznik ali sovoznik padla iz vozila, toda nekaj več plastike bi pripomoglo k večjemu občutku varnosti, če se pri bočnem drsenju kaj ne izide po načrtu.

O prostornosti in 'notranji' opremi le še nekaj besed. Prali jo boste kar z visokotlačnim čistilcem, kar je edino pravilno, saj blato in voda najdeta pot v notranjost. Edini 'suhi' del vozila sta predal za rokavice pred sovoznikom ter velik tovorni predal pod mini kesonom (ki je mimogrede prekucni). Ideja z dvojnim prtljažnikom (enim odprtim in enim vodotesno zaprtim) se nam zdi odlična zamisel. To je sicer posebnost Commanderja, tudi če ga primerjamo s tekmeci.

Izjemno prijetno nas je presenetilo ­podvozje. Vzmetenje na testnem Commanderju je fenomenalno požiralo neravnine. Zapodili smo ga po prodnatem rečnem bregu, čez luknjast kolovoz, razbrazdan od traktorskih kolesnic, a vozilo niti enkrat ni začelo izgubljati nadzora.

Z lahkoto rečemo, da sta prav voznost po grobem terenu in udobje, ki ga ponuja pri tem početju, zelo podobna tistima, značilnima za dirkalnike za vztrajnostne relije. Pred leti smo imeli možnost preizkusiti tovarniškega Mitsubishija Pajera skupine N in do tega trenutka se z nobenim vozilom nismo tako zapodili po 'grdi' podlagi. Pohvala je še toliko več vredna, ker je Commander serijsko vozilo, in ne dirkalnik.

Velik del pri tem ima tudi visko zapora sprednjega diferenciala, ki skrbi, da se med vrtenjem koles v prazno moč porazdeli na kolo z boljšim oprijemom.

V Sloveniji bo Commander homologiran tudi za cestno rabo, a vseeno ne pričakujte, da boste z njim potovali prav daleč po avtocesti. Hitrost 120 km/h je njegova zgornja meja. Sicer pa je zabava tam, kjer je podlaga drseča, razbrazdana in kjer boste prej kot tovornjak srečali medveda.

To je igrača za v divjino.

Can-Am Commander 1000 XT

Motor: dvovaljni, štiritaktni, 976 cm3, tekočinsko hlajeni, elektronski vbrizg goriva.

Največja moč: 85 KM/n. p.

Največji navor: n. p.

Prenos moči: brezstopenjski menjalnik CVT, 2wd, 4wd, reduktor, vzvratna prestava, zapora sprednjega diferenciala.

Okvir: jeklen.

Vzmetenje: spredaj dvojne A-roke, gib 254 mm, zadaj posamične obese gib 254 mm.

Zavore: spredaj dva koluta (fi 214 mm), zadaj enojni kolut (fi 214 mm).

Gume: spredaj 27 x 9 x 12 in zadaj 27 x 11 x 12.

Medosna razdalja: 1.925 mm.

Višina dna vozila od tal: 279 mm.

Posoda za gorivo: 38 l.

Suha masa: 587 kg.

Zastopnik: Ski-Sea, d. o. o., Ločica ob Savinji 49 b, 3313 Polzela, 03 492 00 40, www.ski-sea.si.

Prvi vtis

Videz

Commander je videti agresivno, kot lunarno vozilo, s katerim se bomo morda nekoč vozili po Luni. Njegov videz je drugačen in daje jasno vedeti, da je njegov lastnik avanturist, ki se ne ustraši vremenskih vplivov. 5/5

Motor

Model, ki smo ga preizkusili, je poganjal sodobni dvovaljnik in si zasluži najvišje ocene. 5/5

Udobje

Vzmetenje je odlično, prav tako položaj za krmilom, ki je nastavljiv (sedež in volan). Njegove vozne lastnosti po terenu so odlične. 5/5

Cena

Osnovna cena je zagotovo privlačna, tudi osnovni dizelski model bo imel kar sprejemljivo ceno. A prestiža v tem največjem Renaultu ne moremo dokupiti. 3/5

Prva ocena

Tako visokih ocen ni dobil še noben štirikolesnik, morda tudi zato, ker je to vozilo že bolj podobno avtomobilu. Vsekakor gre za izjemno učinkovitega križanca, ki na terenu ne pozna ovir. Tudi če bi morali izbirati med ATV-ji in Commanderjem, bi izbrali zadnjega. Le cena je precej zasoljena. 5/5

Peter Kavčič, foto: Boštjan Svetličič, tovarna