Ko sem s palcem porinil naprej ročico za plin, sem tako močno zatulil od navdušenja, da je Marko, drugače znan kot Jagermajster, mislil, da je z mano nekaj narobe. Ne, vse je bilo naravnost odlično!
Iz Avto magazina 04/2013.
besedilo: Peter Kavčič, foto: Saša Kapetanovič, osebni arhiv Marko Jager
Tako sem vesel, da sem se usedel na zeleno Jagermašino, kajti če bi zamudil to izkušnjo, ne bi spoznal, kako zabavno in adrenalinsko je dirkati s pravim crosscountry dirkalnikom ATV. Zvok, pospeški, lega v ovinkih, pristanki po skokih – vse to je tako popolno s pravim strojem, da se mi je ves čas smejalo pod čelado.
Can-Am Outlander 1000 je v originalni izvedbi vrhunski ATV, a vseeno ni zasnovan, da bi z njim resno dirkali. Za hobi seveda gre, a če dirkaš tako resno in na moč kot Marko Jager, ki je nemški, slovenski in mednarodni prvak v crosscountryju, potem so potrebne predelave, in to resne!
Marko nam je zaupal, da je v resnici dirkalnik sestavil sam iz okvirja predhodnega modela Outlanderja in z motorjem, ki so ga posebej zanj izdelali v Rotaxu, ta je sicer opremljevalec za Can-Am. Tako je Jagermašina unikaten dirkalnik, in ne predelava zadnjega, oziroma aktualnega Outlanderja.
Od najmanjšega dela plastike do zadnjega vijaka je vse podrejeno vzdržljivosti na terenu, saj material ne sme popustiti pod surovostjo 185 centimetrov visokega in 90 kilogramov težkega savinjskega hrusta, ki je fizično in psihično vedno vrhunsko pripravljen. Tudi ko mu je lani v Nemčiji med dirko obrnilo koleno, je zagrizeni Jagermajster stisnil zobe in po dveh urah dirkanja še vedno končal na tretjem mestu!
Če dobro pomislim, je Marko sestavil dirkalnik po svoji podobi. Dirkalno zverino za dirkaško zver! In sam sem do zveri, na katero sem sedel, čutil tudi lepo mero spoštovanja.
Nepremišljenost te tu lahko stane resno prevračanje in kup polomljenih kosti. No, vseeno tudi z varovalko v glavi Jagermašina ponuja neverjetne pospeške. Brutalnih 100 'konjev' zatuli s popolnoma adrenalinskim zvokom iz dirkalnega HMF-izpuha, ki so ga izdelali v ZDA, in prek odličnega serijskega štirikolesnega pogona se moč učinkovito prenaša na tla. Tisočkubični dvovaljnik je nabit z navorom, vse predelave pa so posebej za Marka naredili Rotaxovi inženirji. Spremenili so mu motorno elektroniko in predelali motor za dirkaške porebe. Več moči in več navora so razporedili tako, da dirkalnik vleče brutalno, a obenem zelo enakomerno.
Druga zelo pomembna dela sestavljanke sta podvozje in okvir; serijske komponente ne bi zdržale naporov, ki jih povzroča Marko s svojo vožnjo, zato je vse podrejeno vzdržljivosti in že na pogled bolj robustno in ojačeno na pravih mestih. Pod vse to se je podpisal Markov dobri prijatelj Branko Špegu.
Da ga vožnja čim manj utruja, ima Marko nameščeno tudi krmilo ProFlex, da ublaži sunke, ki jih podvozje ne sprejme nase. Za odlično vzmetenje so poskrbeli pri nizozemskem TFX-u, saj ves čas omogoča dober stik s podlago. Posebnost so tudi platišča BedLock, s katerimi se da pripeljati tudi 200 kilometrov po prazni gumi do cilja, ne da bi se gume sezule iz platišča! Da pa se gume sploh ne bi predrle, so v njih posebne napihljive žoge (tireballs). Torej če se ena predre, druge še vedno omogočajo dovolj opore, da lahko dirka nemoteno poteka naprej. Ta vrag pa ni poceni, saj je za set štirih gum treba odšteti kar tisoč evrov.
A za tako resno raven dirkanja je treba izničiti vse možnosti za neuspeh. In savinjski hrust nima skromnih načrtov. Poleg domačega crosscountry prvenstva se bo udeležil izbranih dirk v tujini, trojčka offroad relijev na Balkanu in za konec, če bo sreča s sponzorji naklonjena, še na Dakarju 2014. Držim pesti za Marka in njegovo Jagermašino!
