Velja, da tisti, ki ne pozna preteklosti, ne ve, kam kreniti v prihodnosti. Novi Ducatijev Scrambler je tako stroj, ki obuje spomine na preteklost, pri tem pa igra na trendne strune, ki se oglašajo v retro melodiji. Toda to še ne pomeni, da je za časom -- je kvečjemu pred njim.
Spomin me vodi kaki dve desetletji v preteklost, ko nam je gorenjskim mulcem pozimi tam na koprskem koncu, v Marezigah, gospodar v sočni primorščini iz lope pomagal vleči motocikel. Bil je lepo pokrit z odejo, z vsemi papirji, ohranjen. Rdeč, z nekaj kroma. Uh, lep. Ducati. Enovaljni 350-kubični Scrambler. Redek v notranjosti dežele, pogostejši tam ob morju. Kupljen takoj. Do takrat sem malce naivno verjel, da Ducati izdeluje zgolj in samo športne motocikle. Ja, takrat so v prvenstvu Superbike rdeči žgali s strojem 851 in z voznikoma Tardozzijem in Rochom, pred tem smo sanjali modela Pantah in Darmah.
O modelu SS750 pa sploh ne kaže izgubljati besed. Vendar so Italijani v skladu s trendi šestdesetih leta 1963 porodili tudi enovaljnega 250-kubičnega Scramblerja, nekakšen enduro motocikel, ki so ga nato vse do leta 1976 nasledili stroji s prostornino od 125 do 450 kubičnih centimetrov. To je bil v motociklizmu čas, ko je množice kuril Steve McQueen v filmu On any Sunday, in tudi prvikrat v zgodovini, ko je 'bad boy biker' postal čisto preprost Janez Novak, ki ima v nedeljo svoj hobi – vožnjo z motociklom. Za užitek. Za sprostitev. Da dirka. In da se ima fajn.
Znova rojen čez 40 let
V Bologni so svojega Scramblerja, menda po italijansko, v vseh teh letih ves čas emotivno nosili v srcu in spomin nanj ni nikoli zares ugasnil. Dokler -- dokler ni dozorel čas, ko se je družba in z njo motoristična srenja v minulih letih vrnila v preteklost in poiskala navdih v sedemdesetih. Poglejte samo modo z intenzivnimi barvami: vintidž, retro je znova 'in'. To je zaznala tudi motoristična industrija, ki v zadnjih letih ponuja vse več retro modelov. In ti modeli so namenjeni novim tipom motoristov. Teh ne zanimajo vesoljski tehnični podatki, ne čepijo vsako popoldan v garaži s 'šmirastimi' rokami in niti ne spremljajo dirk. To so menedžerji, študentje, zdravniki, arhitekti (pa še kdo) obeh spolov, ki v življenju iščejo nekaj več. Užitek, sprostitev in zabavo.
Pa sva šla tudi midva s Petrom iz redakcije, tudi pozimi, ponovno na Primorsko. Z novim Scramblerjem, modelom Icon. V kombiju. Rumenim, Italijani jo imenujejo rumena '62. To je zdaj barva Scramblerja. Je pa motocikel na voljo tudi v rdeči. Meni je bližja prav rumena, saj izraža toplino, zadovoljstvo nad življenjem, zmago nad tole nadležno krizo in težavami življenja. Notranjost Slovenije je bila še pokrita s snegom, tam v okolici Kopra pa sva že slutila pomlad. Sergej iz trzinskega Asa, kjer so zastopstvo Ducatija na novo vzeli na moč resno in korektno, nama pove, da je bajk nov, komaj utečen, asfalt pa še hladen. Razumeva namig in željo, da ga vrneva v enem kosu.
Ko ga zapeljeva iz kombija, se mi za trenutek zdi, da imam pred seboj tistega starega Scramblerja. Bo kar držalo, saj v Ducatiju pravijo, da bi bil ta danes prav takšen, če bi ga vseskozi izdelovali. No, je pa to zagotovo povsem nov motocikel. Resda ima tisto značilno kapljasto obliko posode za gorivo z aluminijastimi bočnimi oplatami, a ga zdaj žene 803-kubični zračno hlajeni dvovaljni agregat, razprt pod 90-stopinjskim kotom, z neposrednim vbrizgom goriva in močjo 55 kilovatov (75 'konjev') pri 8.250 vrtljajih. Dovolj za uživanje.
Več kot motocikel – je način življenja
S Petrom sva ga želela preizkusiti v obeh okoljih: na peščeni podlagi in na asfaltu. Pirellijeve gume so izdelane nalašč zanj in so nekakšna mešanica med cestnimi in terenskim. Tudi videti so kulsko. Sam motocikel je na voljo v štirih modelnih različicah, ki se razlikujejo predvsem po videzu, barvah in opremi: Icon, Urban Enduro, Classic ter Full Throttle.
Peter se zapodi po peščeni poti in uživa v igranju z njim, sam se podam na asfalt, kjer ugotovim, da je na moč poskočen z odzivnim agregatom. Položaj za širokim krmilom je, hm, tradicionalen in vrača spomine na motocikle sedemdesetih. Brembove zavore s štiribatno čeljustjo in standardnim ABS-om so dovolj kakovostne, da zlahka krotijo 186 kilogramov težak motocikel. Edina zamera gre morda zadnjemu vzmetenju (ko sta na motociklu dva) ter enojni okrogli LCD-jevski armaturni plošči z majhno številčnico, ki se je je treba navaditi.
Vendar Scrambler ni samo motocikel, je način življenja in kot takšnega ga pri Ducatiju tudi tržijo. Na motorističnih salonih je na njihovem razstavnem prostoru, ki ga sestavljajo kar v rumeno obarvani zabojniki, prisoten tudi brivec, ki vas 'opedena' v skladu z modnimi trendi, v vitrinah pa je mogoče izbrati obilje dodatne opreme, oblačil in dodatkov, ki jih je oblikoval legendarni Aldo Drudi. In če na koncu pogledate na nalepko s ceno, uvidite, da si z zneskom pod desetimi jurji kupite veliko motocikla. Pa veliko sanj. In prav za to gre pri Scramblerju, kajne?
besedilo: Primož Jurman
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj