Honda je za sezono 2013 pripravila povsem novo specialko za motokros. Ena izmed glavnih sprememb je sprednje zračno vzmetenje, a seznam novosti je zelo dolg.
(Iz Avto magazina 04/2013.)
besedilo: Peter Kavčič, foto: Matevž Hribar
Pravzaprav gre za povsem nov motocikel, ki je sestavljen iz šeste generacije aluminijastega perimetralnega okvirja. Honda je bila prva, ki je v motokrosu predstavila aluminij, in to zdaj je zadnja, najvišja stopnja razvoja. Poleg nove rdeče-bele plastike in dizajna, ki je šel v nekoliko bolj ostre linije, pa se novosti skrivajo še v motorju in vzmetenju.
Veliko prahu je dvignila odločitev, da bo klasične vzmeti v sprednjih vilicah zamenjal zrak. Poleg Kawasakija je tako zdaj še Honda tista, ki verjame, da sta olje in zrak kombinacija prihodnosti. Pri KYB so namreč razvili sistem, ki zmore zadostiti zahtevnim razmeram motokrosa, zrak pa torej odigra vlogo blaženja, medtem ko olje poskrbi za pravilne povratke oziroma raztezanje vzmetenja.
In kako se to izkaže v praksi? Na to vprašanje smo si želeli odgovoriti vsaj od septembra lani, ko so nekateri posvečeni novinarji onkraj velike luže prvi preizkusili novo Hondo – tam je namreč motokros pomemben vsaj tako kot cestni motociklizem.
No, Slovenija ni Amerika, a tudi mi se znamo obrniti, da dobimo zanimive odgovore. Toni Mulec, naš odlični motokrosist in drugouvrščeni na državnem prvenstvu, je bil tako prijazen, da nam je na mrzlo januarsko soboto odstopil svojo Hondo na preizkus. Toni, ki je med prvimi zajahal novo CRF-ko, sicer tesno sodeluje s trgovcem Reitbauer iz sosednje Avstrije, kjer so specializirani za terenski motociklizem (www.zweiradreitbauer.at).
Od začetka decembra pridno trenira za letošnjo sezono in hkrati tudi premierni slovenski nastop na legendarni dirki na plaži na severu Francije (LeTouquet). Hondo je nekoliko prilagodil svojim potrebam, tako da ne moremo trditi, da smo preizkusili popolnoma originalno izvedbo. A spremembe so bile narejene le na krmilu (močnejše), ročicah zavore in sklopke (bolj prilagodljive).
Vse omenjene kose je prispevala ZETA (pri nas jo zastopa www.motoextreme.si), da bi se po morebitnem padcu Toni lahko zanesljivo odpeljal do konca dirke. Ker so zavore na serijskem motociklu nekoliko podhranjene, je zamenjal tudi te. No, tega zagotovo ne moremo trditi za Goldfreinove čeljusti in zavorni kolut, ki dajejo odličen občutek med zaviranjem. In to je v grobem vse. Izpuh je bil med preizkusom še serijski, torej z dvojnim dušilcem, ki poskrbi za tiho delovanje in za odlično razporeditev mase na motociklu. A za dirke bo nataknil Akrapovičev izpuh, ki pripomore k še boljšemu navoru in moči ter predvsem odbije še kak kilogramček skupni masi. No, vsekakor z 99,7 kilograma suhe mase to ni težak motocikel, kar se med vožnjo tudi občuti.
Honda je zelo lahkotna in zaradi odličnega motorja, ki je v spodnjem območju vrtljajev dokaj nežen, v srednjem in zgornjem pa surov, postanejo razdalje med enim in drugim ovinkom neverjetno kratke. Sklopka in menjalnik seveda delujeta, kot se za Hondo spodobi, odlično! Motor je poleg lahkotnosti v vožnji zagotovo ena od največjih prednosti. Izjemna je tudi natančnost motocikla v ovinkih. Že geometrija je zasnovana tako, da kot kirurški nož zareže v ovinek.
Ta lastnost pa žrtvuje nekaj stabilnosti na ravninah in žal blažilnik krmila za sprednjo plastiko, na katero se namesti startna številka, ne služi ničemur drugemu kot marketingu. In zrak v sprednjih vilicah? Zadeva deluje zelo dobro, mehko in progresivno, predvsem pa je vse skupaj zelo prilagodljivo, saj lahko trdoto spreminjate z dodajanjem ali spuščanjem zraka skozi ventil, ki je tak kot na avto- in motogumah. Čeprav sam spadam v zelo rekreativno skupino motokrositov, sem to novost vsekakor občutil v obliki lahkotnejšega upravljanja krmila in po prvem vtisu s terena jo lahko samo pohvalim. Če je prihodnost v zraku, kar naprej z njo!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja