Husqvarna 701 enduro je za marsikoga morda popolna kombinacija. Razmerje med tem, kar zmore na cesti in kar na terenu, je fantastično uravnoteženo.
Kdor išče motocikel za predvsem cestno vožnjo in le nekaj terena, ima sicer na voljo precej pester izbor sodobnih enduro potovalnikov z majhnimi in velikimi motorji, ki so lahko zelo poceni ali pa zelo dragi. Kdor išče motocikel, ki zmore dobro opraviti z asfaltnimi ovinki in hkrati suvereno premagovati resno zahteven teren, pa v resnici nima več tako široke izbire. Od velikih proizvajalcev takega motocikla že lep čas ni nič novega. Najboljši približek je Yamaha XT 660 ali Kawasaki KLR 650, zelo pogojno je tu BMW F 650 Sertao, potem pa le še KTM 690 enduro. Ta je tudi osnova, na kateri je Husqvarna naredila njegov derivat, torej Enduro in Supermoto 701 s kar 74 'konji'! Okvir je zato tako rekoč enak, motor je tudi tisti preizkušeni enovaljnik z dvema vžigalnima svečkama in sklopko proti blokiranju zadnjega kolesa.
Posoda za gorivo je zadaj, pod sedežem, kar je nekoliko nepraktično za dolivanje, če prej voziš po zares blatnem terenu, sicer pa povsem solidna rešitev, ki s prenosom mase na zadnji del pomeni, da Husqvarna kar kliče po huliganstvu in vožnji po zadnjem kolesu. Ko sem na Slovaškem, na poligonu, z njo poskusil tudi skočiti, je do neke mere šlo zelo dobro. A pri skokih, daljših od osem metrov, se teža že precej pozna, saj ima vzmetenje WP težko nalogo in ga zabije do konca slehernega od 275 milimetrov hoda. Husqvarna navaja, da suha masa znaša 145 kilogramov, kar je v resnici rekordno malo za tak tip motocikla, vendar je razlika v neposredni primerjavi s Husqvarno FE 450 najbolj občutna prav ob večjih skokih in na majhnih grbinah, med vožnjo prek korenin in skal ali prečkanjem potoka, ko sem imel precej več opraviti z lovljenjem ravnotežja kot z lažjo hard enduro Husqvarno. Veliko zaupanja in nasploh navdušenja pa sem občutil med ovinki. Tu se poznajo kratka medosna razdalja, bolj ali manj ugodno težišče in predvsem dejstvo, da so jo obuli v tekmovalne gume FIM enduro.
Na zemlji, travi in makadamu dobesedno trga. Tega ne pomnim, odkar sem tiščal plin na Stanovnikovem KTM-u za Dakar, ki ima v bistvu motor in okvir enake zasnove. Če bi si sam omislil to Husqvarno, bi brez veliko razmišljanja dokupil par plastičnih 'tankov' (levo in desno spredaj) in se odpravil vsaj na potep po najbolj odmaknjenih koncih nekdanje Jugoslavije, če je ne bi celo mahnil na kakšen amaterski reli v Maroko ali na Africo Eco Race do Dakarja. Po moje bi Husqvarna zmogla vse napore brez težav. Na makadamskih cestah, ki so jo dodobra razrili težki 'kiperji', ki so tam na Slovaškem vozili gramoz iz bližnjega kamnoloma, je letelo tudi po zraku, in to verjetno krepko nad 120 kilometri na uro, kajti od te hitrosti me je bilo preveč strah, da bi si sploh upal pogledati na merilnik hitrosti. No, ampak da ne bo delovalo, da je to motocikel za dirke, v resnici sem ga v kratkem času moral čim bolj preizkusiti, zato sem ga pognal v različne situacije, kjer je pokazal svoje prednosti in slabosti.
Po cesti, skozi vas, me je prav tako prepričala z dovolj umirjenim delovanjem motorja, ki ima kar tri možnosti nastavitve delovanja plus mapo za slabo gorivo, če se potepaš po krajih, kjer bencinska črpalka ni za vsakim vogalom. Raje bi jo imel kot skuter za po mestu in brez težav bi se v nedeljo odpeljal nekam dalje po ovinkih. Če jo še preobujem v bolj cestne gume, pa bi po mojem dobil odličen supermoto. No, a za take podvige, ki so povezani z asfaltnim karvanjem po ovinkih, imajo 701 Supermoto. To pa je že druga zgodba, kjer je treba navleči nase goveje usnje in natakniti dirkalne superšportne rokavice.
besedilo: Peter Kavčič · foto: Martin Matula