Soparen in vroč poznopoletni dan nekje v hosti sredi Slovaške je bil točno to, kar sem potreboval: odklop, zajeten odmerek adrenalina, da se malo zbistrijo misli in se glava osredotoči na nov začetek delovne rutine.
Ne zamerite, ker sem vtis iz prvega testa Husqvarn za enduro z letnico 2016 začel na tak način. Ampak s tem uvodom najlepše opišem bistvo strojev, ki sem jih tisti dan vozil po gmajnah, gričih in med polji, kjer je še kak mesec prej rumenelo klasje. Motociklov za resno terensko rabo s švedskimi koreninami, ki jih zdaj že tretje leto izdelujejo v Mattighofnu, kjer sicer domuje gigant KTM, mi ni treba več podrobneje predstavljati. Da gre za 'prebarvane' KTM-stroje za enduro, kar slišim takole med prijatelji enduraši, ne drži. Potem bi lahko dejali tudi, da sta denimo Volkswagen Passat in Škoda Octavia enaka, le malce drugače pobarvana.
Res pa je, da na eni in drugi znamki (barvi) motociklov najdemo podobne komponente, še več, celo motorji so si v sami osnovo zelo podobni. Ampak nič več kot to. Vsak, ki kaj ve o enduru, bo hitro spoznal, da je razlik v vožnji in v karakterju motorjev kar nekaj. Husqvarne so v tem koncernu vrh ponudbe, kar nazadnje kaže tako cena kot seznam osnovne opreme in največje zmogljivosti oziroma ostrejši karakter motorjev. Imajo tudi najboljše WP-vzmetenje za enduro, ki deluje vrhunsko v različnih scenarijih okolja, je enostavno in zaradi dobre zaščite tudi cenovno ugodno za vzdrževanje. Z letnico 2016 so vzmetenje še nekoliko dodelali, ki je zdaj še lažje in hitro nastavljivo, kar pomeni, da si lahko dirkač iz kroga v krog prilagodi vzmetenje z vrtenjem gumbov brez uporabe orodja. Prenovili so tudi prednjo geometrijo okvirja, ki omogoča izboljšano smerno stabilnost pri velikih hitrostih. In to tudi deluje: s 450-kubično zverino sem do konca ožel ročico plina na dolgi kolovozni poti in pri 140 kilometrih na uro nehal gledati na digitalni merilnik hitrosti, ker me je postalo strah. Zato so oči ostro gledale naprej, kaj se bo pripeljalo pod kolesa. No, motocikel je bil miren in je kot po tračnicah drvel še hitreje.
Omenjeno specialko zaradi izjemne moči toplo priporočam le izkušenim in dobro fizično pripravljenim endurašem. Za vse, ki nismo ravno po trikrat na teden na takem motorju, je boljša izbira FE 350, ki združuje okretnost lahkega 250-kubičnega motorja in skoraj tolikšno moč ter navor, ki jo zmore prej omenjeni motor. Štiritaktne motorje niso bistveno spreminjali, nekaj malega finih, drobnih izboljšav so naredili, da vlečejo še bolje in zdržijo še kakšno obremenitev več. FE 250 in 350, ki si delita isto osnovo, imata tudi izboljšan menjalnik, novost je tudi ležaj na vhodni gredi za bolj gladko delovanje. Dvojna oljna črpalka pa skrbi za dobro mazanje in preprečuje okvare zaradi neprimernega vzdrževanja, kot je na predoziranje olja v motorju. Večja bombnika sta dobila sklopko z mehkejšim delovanjem in košaro, lažjo za 80 hramov. V znamenju zmanjševanja mase in boljšega delovanja so jima vgradili tudi 'protiutežno' gred za blaženje inercijskih mas in zmanjšanja tresljajev. Dvotaktna linija je bila po motorni plati tokrat skoraj nespremenjena. TE 250 in TE 300 imata tudi stikalo za preklop delovanja motorja prek elektronike in ga med vožnjo lahko prilagodimo trenutnim razmeram na terenu. Da na enduro vožnji ne ostanete suhi, so poskrbeli tudi z veliko prozorno posodo za gorivo, ki je z 11 litri za 1,5 litra večja od konkurence. Kraljica med dvotaktniki ostaja TE 300, ki navdušuje z lahkotnostjo in neverjetnimi plezalnimi sposobnostmi, saj dvotaktnik zmore grozljivo veliko moči, ki pa jo lahko dobro nadzira tako začetnik kot izkušeni voznik. A ko ročica plina pride do konca, je težko slediti okolici, tako brutalno pospeši in voznik mora biti na to pripravljen.
Z novo geometrijo prednjega dela okvirja in spremenjenim predtekom so sicer res zagotovili več stabilnosti, a zato žrtvovali nekaj natančnosti pri vstopu v bolj zaprte ovinke. Nove Husqvarne je zato za ostro vožnjo po vijugasti stezi, polni kanalov, treba z nekaj več odločnosti kot prej potisniti v zavoj. Pri vsem tem pa izjemne zavore vlivajo zaupanje in dober občutek, tako da to vseeno ni neka velika zoprnija. Še najbolj zoprna je cena. Saj je res, da se dobi v paketu največ, kar lahko dobite na serijskem motociklu, a prav zato bo Husqvarna najverjetneje končala v rokah izbrancev, ki si jo lahko tudi privoščijo.
besedilo: Peter Kavčič, foto: tovarna