Kako se pelje novi retro Kawasaki? Za prste oblizniti! A poglejmo najprej v zgodovino, v korenine te japonske znamke in v čase, ki so rodile legendo.
Osvežimo spomin
Redek je motocikel v dvokolesnem svetu, ki bi imel takšen kultni status, kot ga ima Kawaskijev model Z. Rojen leta 1972, v času, ko je bilo hedonistično hipijevsko gibanje na vrhuncu in ko se je krepilo vietnamsko protivojno razpoloženje. Takrat je svet pretresala afera Watergate, na Irskem je na krvavo soboto angleški škorenj dušil Irce, na olimpijskih igrah v Münchnu je Mark Spitz priplaval do sedmih medalj, skupina ABBA je začela svoj pohod na vrh pop glasbe, filmski Boter pa je navduševal filmoljubce. Predstavljen je bil prvi žepni kalkulator.
Tega leta je bila dirka za svetovno prvenstvu v motociklizmu tudi v naši nekdanji državi, 18. junija, na stari ulični stezi v Preluki pri Opatiji. Svetovni motoristični dirkariji je tistem času vladal Giacomo Agostini, leta 1972 je bil okronan z naslovom svetovnega prvaka v razredu 500-kubičnih centimetrov. V kraljevskem razredu je tega leta s trivaljnim dvotaktnim Kawasakijem H1R nastopal tudi Anglež Dave Simmonds, in to precej uspešno, saj je zmagal na zadnji dirki sezone v španski Jarami, Zeleni pa so bili v konstruktorskem seštevku četrti.
Japonci nadvladali motoristično Evropo
Japonci so v motorizmu konec šestdesetih prevzemali primat, angleška motoristična industrija pa je bila, nasprotno, v zatonu. Prvi 'resnejši' japonski motocikel, ki je naznanil revolucijo in čase, ki prihajajo, je bila Honda CB750 ‒ prvi pravi japonski superbajk, dostopen širokemu krogu kupcev, 750-kubičnih centimetrov je bila takrat kraljevska norma. Kawasaki je s prvim modelom družine Z, ki so ga poimenovali kar Z1, leta 1972 letvico dvignil še više. Vrstni štirivaljnik je imel 903 kubičnih centimetrov, nekaj več kot 80 'konjev', suh je tehtal 230 kilogramov, švignil je vse do 210 km/h in bil tako najmočnejši in najhitrejši cestni japonski stroj, szdaj že z litrsko prostornino. Že v letih, ko je bil predstavljen, je nanizal nekaj pomembnih dosežkov: v ameriški Daytoni je postavil vzdržljivostni hitrostni rekord v 24 urah, Kanadčan Yvon Duhamel je z njim tam zabeležil hitrostni rekord kroga (256 km/h), civilno različico pa so na testih hvalili zaradi zveznega podajanja moči, odličnega vzmetenja in držanja smeri v zavojih.
Video: prva vožnja v okolici Barcelone
Nasledniki
Od leta 1973 do 1976 je bil prenovljeni model B (nekoliko močnejši, z bolj togim okvirjem), razglašen za najboljši motocikel v Veliki Britaniji. V tem času so jih izdelali okoli 85.000. Družinska zgodba familije 'Ze' se nadaljuje tudi v drugi polovici sedemdesetih in osemedesetih. Leta 1976 je Z1 nadomestil Z900, tega pa naslednje leto model Z1000. Ta dva modela sta bila glavna stroja postapokaliptične zgodbe legendarne filmske klasike o Norem Maxu. Film (in nato še vsa nadaljevanja) je samo še pognal priljubljenost 'Zejev' v višave, porodila se je celo določena motoristična subkultura občudovalcev tega zdaj že kultnega modela. Njegovi geni so vpeti v model GPZ900R iz leta 1983, stroj, ki je s šestnajstventilsko tehniko in tekočinsko hlajenim 908-kubičnim agregatom grel motoristična srca v še eni filmski klasiki, tokrat letalski, Top Gunu iz leta 1986. Tudi ta model se je kitil s krono takrat najhitrejšega cestnega motocikla, pičil je vse do 254 km/h. Avion! V devetdesetih se marsikdo spominja modela klasičnih oblik, Zephyr, ki je nekoliko spominjal na 'očeta' družine Z1, tako kot tudi model Z1000 iz leta 2003.
21. stoletje: retro je moderno
V zadnjem letu so iz Japonske curljale čveke, ki so namigovale na to, da pri Kawasakiju utegnejo razmišljati o obuditvi mita; k vrnitvi v preteklost, v iskanje navdiha pri prvem modelu Z1. Skice, računalniške animacije in renderji so bili bolj kot ne zbirka želja scene, ki se navdušuje nad sodobno oblikovanimi klasičnimi motocikli. Nič oprijemljivega. Nič potrjenega. Do letošnjega salona v Tokiu – tam so ga Japonci vendarle prikazali. Poimenovali so ga Z900RS. Retro Sport. Ikar je ponovno vstal: na fotkah je deloval hudo podoben Z1, v istih barvnih kombinacijah, a s sodobno tehniko in rešitvami. Nov stroj ali kopija? Kawasaki se je dokaj pozno odzval na retro trend, a konkretno in na premišljen način. Morikazu Matsimura, vodja oblikovalcev, ki je zrisal novega 'Zeja', pove, da je ta poklon, in ne kopija Z1 in da so se hudo mučili z detajli, da bi v klasično silhueto vtkali sodobno tehniko.
Stilski pristop so poimenovali moderna klasika. Ciljna skupina kupcev: med 35 in 55 leti. Oblikovali so posodo za gorivo, da je dobila klasično kapljasto obliko, luči so LED-zasnove, poglejte podobnosti 'račjega' zadka! Kolesa sicer nimajo naper, od daleč pa spominjajo nanje, tako kot so podobna okrogla vzvratna ogledala. Posebno pozornost zaslužijo klasični merilniki, ki se zgledujejo po starih, vmes je s ščepcem moderne tehnike nekaj sodobnega digitalnega številčja. Hočete popran detajl? Igli na števcih v mirovanju počivata pod enakim kotom kot pred skoraj štirimi desetletji, barvne kombinacije z bleščicami verno posnemajo originalno barvarijo. Huh!
Fideuà, Gaudi in japonska tehnika
V Barceloni in okolici zna biti decembra sitno hladno in kljub sončnemu vremenu je naše testne dneve na novem Z-ju motil zoprn mraz. Na parole na balkonih stavb, ki pozivajo k samostojnosti Katalonije, se navadiš, kot na povečano prisotnost policije. Tudi na fideuàjo, kulinarično lokalno različico paelle (ta je sicer doma nekoliko južneje, v Valencii) v tapasih in mojstrovine arhitekta Gaudija. Za telo in dušo. Za strast pa še dvokolesni 'Ze'. In 'Ze' gre. Gre v zavoje proti zaledju Barcelone, ki se kot tenka kača spretno vijejo čez hladno špansko pokrajino, gre tudi skozi živahen promet tja gor proti Montjuïcu nad samim mestom, kjer so pred desetletji na ulični stezi prirejali legendarne cestne dirke. Široko krmilo in neprisiljena drža so razlog za nasmeh tudi po celodnevni rajži. Hrbet in predel pod njim ne bolita.
Zvok, ki prihaja iz (sicer samo) enega izpušnega lonca na desni strani, je prijetno basovsko globok, ko zaprem plin celo lepo zagrgra. Menda so se posebno ukvarjali z njim. Verjamem, da bo Akrapovičev sistem, ki je že v ponudbi, te elemente le še okrepil.
Motocikel v rokah deluje lahko, z odzivnim vzmetenjem ga je bilo pravo veselje ovijati na kombinacijah tesnih zavojev – prav tako se tam izkažejo radialno vpete prednje zavore in menjalnik s kratko prvo prestavo. Agregat je živahen, močnejši kot v streetfighterskem modelu Z900 je v spodnjem in srednjem območju. Tam ima tudi več navora, da ni treba nenehno pretikati. Hej, ima tudi sistem za nadzor zdrsa zadnjega kolesa. Udarci vetra v telo so kljub pokončni drži zmerni in tudi pri večjih hitrostih ne pomenijo kakšne večje težave. Nekoliko bolj športno utripajoča srca pa bo grela modelna različica Cafe v strupeno zeleni dirkaški Kawaskijevi barvi iz sedemdesetih (jep!), s prednjim mini ščitom in krmilom, zavihanim navzdol v slogu kliponov, sedež posnema dirkaškega. Cafe bo za okoli pol jurja dražji od brata.
Ha, veste, da za lepo ohranjenega Z1 danes dobite več kot 20 tisočakov? RS je lahko vaš za nekaj več kot polovico cene, zanjo pa dobite zelo kakovostno izdelan stroj, ki s štiri desetletja sodobnejšo tehniko močno presega svojega vzornika. Z njim pa v paketu kupite še na moč privlačno zgodbo in zgodovino modela. Ter veliko strasti. Ta pa nima cene, kajne?
Primož Jurman
Foto: Kawasaki, Akrapovič, arhiv AM