Največji evropski proizvajalec motociklov, avstrijski KTM, je v pravi ofenzivi športnih motociklov. Poleti so predstavili izredno zanimiv superšportnik RC 8, ki so ga izdelali v omejeni seriji in prek spleta tudi takoj razprodali. V MotoGP, Moto2 in Moto3 beležijo zelo dobre rezultate in ob lansiranju športnega modela RC390 me je res močno zanimalo, ali se ta vpliv čuti tudi pri njihovem vstopnem modelu.
Čeprav morda ne kaže na prvi pogled, so z novo generacijo spremenili veliko stvari. Moja prva misel po končanem testu je bila, kako zelo dober motocikel je to za vse tiste, ki se želijo naučiti športne vožnje na edini pravi, torej postopni način.
Seveda ne gre za dirkaško specialko, pač pa civilni motocikel, ki se zelo dobro znajde v mestu in na cesti. Kot sem ugotovil v popoldanskih vožnjah na dirkališču Autodromo Modena, pa ponudi tudi dober odmerek adrenalina. Če kdo slučajno meni, da je 42 'konjev' premalo za športno vožnjo po dirkališču in da je takšna vožnja dolgočasna, ga lahko le prijazno povabim, naj tudi sam poskusi. Hitro bo ugotovil, da lahko gre tudi na motociklu z enim valjem in prostornino 373 kubičnih centimetrov zelo na nož.
Šest izhodov na stezo po 20 minut je ob poletnih temperaturah iz mene izpilo še zadnje atome moči in bil sem kar vesel, da mi ni bilo treba še enkrat ali dvakrat na dirkališče. Zakaj? Preprosto: plin je tako ali tako praktično ves čas odprt do konca, koncentracija, delo na motociklu, obremenjevanje stopalk in pojemki pa so zahtevni tako kot na kakšnem drugem športnem motociklu z večjim motorjem. Mislim, da je vse skupaj še nekoliko bolj zahtevno, saj če želiš ohranjati hitrost v ovinkih in na izhodih v dolge ravnine, ne smeš storiti napake.
Pri 600 ali 1000 kubičnem stroju pa te napake lahko popraviš oziroma vsaj nekoliko skriješ pred kolegi na stezi z rezervo v motorni moči. Zato je vožnja po idealni liniji in do skrajnosti, tako v nagibu kot pri zaviranju, s tem šibkejšim strojem pravzaprav nujna. In ko enkrat redno vadiš takšno vožnjo, se priučiš dobrih navad. Te pa so: dober občutek za ohranjanje hitrosti v ovinkih in pozno zaviranje ter vožnja brez napak po idealni liniji. Šele ko se tega naučiš in ti postane takšna vožnja udobna, pride pravi trenutek za preskok v višji prostorninski oziroma zmogljivostni razred.
Zato osebno polagam na srce vsem, ki se spogledujete z dirkališčem, da si date priložnost, se naučite hitre vožnje po korakih in raje izberite motocikel, kot je, denimo, KTM RC390. Okvir in vzmetenje mu namreč dopuščata zelo resno športno vožnjo na meji, z manjšimi dodelavami pa lahko postane še boljši.
Za en izhod na stezo sem dobil v roke nekakšen prototip, ki so ga izdelali inženirji in mehaniki v razvoju – oskubljen vseh merilnikov in opreme za cestni promet, poleg tega pa so mu še nekoliko prilagodili geometrijo, zvišali stopalke za ostrejši nagib v ovinku, namestili za eno stopnjo boljši zadnji blažilnik WP APEX Pro in vilice WP z več možnostmi nastavitev, boljšimi zavorami in športnim izpuhom. In ga seveda obuli v dirkaške slick gume.
No, to je bila res zanimiva izkušnja, ki kaže na odličen potencial serijskega RC390, saj sem z njim neizmerno užival. Kot se za pravi dirkalnik spodobi, pa je od mene zahteval priganjanje do skrajne meje, da je res pokazal in dokazal vse, kar zmore. Oster, natančen vstop v ovinek mi je dopustil še skrajnejši nagib in dodatnih nekaj konjev v motorju izdatnejši pospešek.
Ob tem, da je bil zvok tisti pravi, adrenalinski in odziv na ročico plina še nekoliko bolj neposreden, se mi je vseh 20 minut smejalo pod čelado, priznam! Zelo verjetno bo ta prototip služil kot osnova za dirkaško različico serije WSS300. Menim, da bo motocikel zelo konkurenčen Yamaham in Kawasakijem, ki trenutno prevladujejo v tem prvenstvu – vstopnici v svet dirkanja s serijskimi motocikli Supersport in nato Superbike.
A nazaj v sedanjost, k serijskemu RC390. Če vam zaupam, da je projektni vodja pri razvoju cestnih motociklov, kot je RC390, Irec Shaun Anderson, ki se aktivno udeležuje dirk in se uvršča med prvih 20 na legendarni cestni dirki Isle of Man TT na otoku Man, in sicer v razredu Superbike, potem razumete, da mu izkušenj ne manjka. V enem stavku je na najlepši možni način opisal, kako je potekal razvoj novega modela: »Ko odvzameš nekaj gramov tu in nekaj tam in ko vse to sešteješ, dobiš lažji in s tem tudi zmogljivejši motocikel. Zato pravim, da vsak gram šteje!«
Samo na novih, močnejših platiščih jim je uspelo privarčevati kar 3,4 kilograme in še dodaten kilogram in pol na okvirju ter 1,6 kilograma pri zavornem sistemu. Fizika ne laže in to se pozna pri vožnji, saj je motocikel sedaj okretnejši, lahkotnejši in z manj napora spreminja smer. Brez goriva KTM RC390 sedaj tehta 155 kilogramov. Izboljšali so motorno elektroniko, sedaj pa ima tudi triosno enoto za nadzor stabilnosti pri pospeševanju. Na stezi so bili pogoji idealni, a ker vendarle nima tako močnega motorja (čeprav je za svoj razred zelo konkurenčen), se lučka za vklop nadzora proti zdrsu zadnjega kolesa ni vklopila.
Verjamem pa, da bi v mokrem ali na cesti, kjer je asfalt zelo gladek ali popeskan, ta sistem lahko rešil neprijetno situacijo in zdrs zadnjega dela. Izboljšano podajanje moči in lepšo krivuljo navora so uspeli pridobiti tudi zaradi 40 odstotkov večjega airboxa. Čeprav gre za športni motocikel nižjega srednjega razreda, ima serijsko nameščeno zdrsljivo sklopko, ki pri pretikanju v nižjo prestavo sprosti silo, da ta ne blokira zadnjega kolesa. Opcijsko pa je na voljo tudi 'quickshifter', po mojem mnenju nujen za vse, ki bodo šli s tem motociklom na dirkališče. Pri takšni prostornini motorja enostavno ne smeš zapirati plina in to ta mala čarobna napravica omogoča. Moram pa priznati, da je zelo občutljiv in zahteva prilagoditev prestavne ročice menjalnika za vsakega voznika posebej, saj prekine vžig že ob najmanjšem dotiku.
Serijsko je opremljen tudi s sistemom Cornering ABS, kar zagotavlja varnost v vseh pogojih vožnje, med bogato opremo pa sodi tudi velik TFT barvni zaslon, ki je povezljiv s pametnim telefonom in aplikacijo KTM MY RIDE. Nadstandardna so tudi LED svetila, kar lepo zaključuje bogato opremljen motocikel.
No, tudi sicer je raven izdelave in opreme zelo nadstandardna za ta motociklistični razred. Priznati moram, da sem se na njem počutil udobno, kar me je nekako presenetilo. Aerodinamika je dobra in brez težav sem se v pokončni drži peljal tudi 160 km/h. Krmilo si lahko tudi nastaviš za 10 mm višje in bolj odpreš ali zapreš obe ročici. Z udobnim sedežem in dobrim položajem stopalk za različne velikosti motoristov in motoristk je to brez dvoma povsem zrel motocikel in ne nekakšna miniatura, na kateri bi se počutil utesnjeno.
Osebno mi je najbolj všeč barvna kombinacija oranžne in črne, saj spominja na dirkalnike razreda MotoGP in Moto3, s katerimi si deli nekaj podobnosti na okvirju ali aerodinamičnem oklepu. Morda sprednji dvojni žaromet ni najbolj posrečen, a v živo daje dosti prijetnejši in bolj dirkaški vtis kot na fotografijah.
Kljub temu da je to športni motocikel, ki ga lahko vozite z izpitom kategorije A2, je lahko tudi zelo zabaven in adrenalinski stroj na dirkališču. V segmentu motociklov, ki so namenjeni predvsem učenju in pridobivanju izkušenj, to vsekakor ni nekaj običajnega in zato močno štrli iz povprečja. Osebno bi si želel ta motor tudi v potovalnem enduro motociklu na kolesih 21 in 18 palcev in v supermotu izvedbi. Aplavz in poklon, da jim je uspelo narediti tako zabaven in zmogljiv motocikel, ki je tudi cenovno dosegljiv praktično vsakomur.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj