Italijanom gre v nos, da je pod Apenini nemški GS najbolje prodajan motocikel, pa so na Stelvia zmetali kup (uporabne, da ne bo pomote) dodatne opreme in paket NTX ponudili za tisočaka doplačila.
Preden začnemo pametovati, kako ugoden paket je pravzaprav NTX, je treba povedati, da Stelvio že v osnovi ni poceni (osnovna cena je 13.610, akcijska pri Avto Triglavu pa 11.490 evrov), kar marsikoga odvrne od nakupa.
Saj ne, da tega denarja ne bi bil vreden, konec koncev za to vsoto dobite dober motocikel z italijanskim šarmom in značko z rdečim orlom, ki v motociklističnem svetu nekaj velja, pa vseeno, če bi bil za kakšnega jurja cenejši …
Kaj pa, če na osnovnega Guzzija privijejo kakovostno dodatno opremo, ki jo avanturisti tako in tako potrebujejo, in celoto ocenijo 'le' za tisočaka več od osnovne različice? Paket bi utegnil biti zanimiv. In tudi je!
Različica NTX (kratica se je v 80. in 90. letih bohotila na 350-, 650- in 750-kubičnih Guzzijevih enduro strojih) je dobila drugačno barvo, aluminijasto zaščito karterja in jekleno cevno zaščito valjev, pred vremenskimi vplivi pa so zaščitili še voznikove roke.
Ponoči in v megli bodo prišle prav dodatne luči, ki jih ločeno vklopimo na krmilu, zadnje platišče pa po novem namesto 5, 5 v širino meri le 4, 25 palca, da Guzzija lahko obujemo v terensko nazobčane gume, če vas zamika, da asfalt pustite za seboj.
Z večjo komoro zračnega filtra in s spremenjeno odmično gredjo so največji navor povečali za pet njutonmetrov in ga premaknili za 600 vrtljajev nižje. Serijski ABS je izklopljiv, sedež in vetrna zaščita pa nastavljiva po višini.
Če nameravate potovati po terenu, je prednost Stelvia (pred saj vemo katerim konkurentom), da ima privite klasične elemente vzmetenja, torej spredaj par pet centimetrov debelih krakov, zadaj pa v enojno nihajno roko vpet blažilnik.
Tak paket glede na velikost in težo Stelvia na terenu ne povzroča preglavic in lepo sledi neravninam, obenem pa na cesti ne 'plava' (preveč). Zanimiva bi bila istočasna primerjava z nemškim konkurentom, a prvi občutki pravijo, da Guzzi na cesti ne zaostaja, zunaj nje pa je celo boljši.
Veliki dvovaljnik celotnemu paketu zelo dobro pristaja. Prijetno vibrira, mehko vleče in dobro potegne, ko ga zavrtimo prek petih tisočakov proti rdečemu polju, ki se začne pri številki 8.000. Skupini 'plastičarjev' verjetno ni bilo popolnoma jasno, kako lahko skupina gucistov tako urno ubira zavoje pod Marmolado.
Kljub klasični zasnovi motorja je Stelvio lahko zelo hiter, do popolnosti pa mu manjka še kak njutonmeter v nižji polovici vrtljajev več. Serijsko ima vgrajen bogat potovalni računalnik s podatki o zunanji temperaturi, povprečni porabi in hitrosti, času vožnje, največji hitrosti, trenutna hitrost se izpisuje digitalno, vrtljaji analogno. Aprilijina ogledala so odlična, čeprav so kratka.
Da bi motoristi množično planili po NTX-u, ne gre pričakovati, pa vseeno – italijanski izdelek romantičnemu popotniku ponuja veliko.
Malo za šalo: veste, kaj je BMW z bokserskim motorjem? Guzzi s povešenimi joški.
Prvi vtis
Videz 3/5
Ni težko ugotoviti, komu hodijo v zelje Italijani. Ja, tudi GS je grd, pa ga imajo vseeno radi. Pri Guzziju najdemo več pozornosti do oblikovanja detajlov.
Motor 5/5
Prožen, močan, z dobrim menjalnikom in brez nadležnih vibracij. Pri nižjih vrtljajih mu 'fali' še kakšen njutonmeter, a si v potovalno-avanturističnem paketu vseeno zasluži petico.
Udobje 5/5
Položaj za širokim krmilom je kraljevski, nastavljiva vetrna zaščita dobra, tudi sopotnik se zaradi velikega sedeža in velikih ročajev nima kaj pritoževati.
Cena 3/5
Za tisočaka, kolikor je dražji od običajnega Stelvia, dobi kupec veliko, a vseeno bi pričakovali, da bo Guzzi za kakšnega 'jurja' cenejši in tako konkurenčnejši na trgu.
Prva ocena 4/5
Brez laži – Stelvio NTX je dober potovalni enduro, a kaj, ko zanj hočejo kar zajeten kupček denarja. Da je Italijan, je lahko prednost ali pa tudi ne, odvisno od okusa.
Matevž Hribar, foto: Moto Guzzi