Moto Guzzi pod okriljem skupine Piaggio vztrajno krepi svojo podobo. Najprej so zadeli z modelom V7II, ki navdušuje z videzom in vsestranskostjo, zdaj pa je tu najtežje pričakovana novost, klasični potovalni enduro V85TT.
V tovarni, na severu jezera Como, kjer je tudi čudovit muzej, posvečen skoraj stoletni zgodovini inženirstva in motociklizma v teh krajih, dela nekaj več kot 100 zaposlenih, lahko bi rekli, da gre za butičnega proizvajalca, toda to drži le deloma. Verjetno ni treba posebej poudarjati, kakšen gigant je skupina Piaggio, saj ima tovarne po vsem svetu in s tem tudi izjemno širok nabor tistih, s katerimi sodeluje. Toda Moto Guzzi je eden od tistih biserov, ki ga v zadnjih letih še posebno skrbno loščijo. Na vsakem motociklu, ki se pripelje iz montažne linije, ni nič narejeno zunaj Italije. To je njihova tradicija, na katero so še posebno ponosni. Ljubitelji Moto Guzzija so posebne vrste motoristi. Če bi dejali, da jih konji in kilogrami ne zanimajo, bi lagali, saj gre pravzaprav za ljudi, ki so se poglobili v zgodovino znamke in jo preprosto vzljubili.
Pogoj pa je, da ti je bolj kot hlastanje za ultimativnimi pospeški in pojemki všeč preprost in kar se da prvinski užitek v vožnji. In natančno s to mislijo so se lotili razvoja motocikla, ki jim je manjkal v prodajni paleti, saj po modelu Stelvio, ki sploh ni bil slab motocikel, niso več izdelovali potovalnega endura. V bistvu so se domislili fantastične ideje. Združili so ključne sestavine Moto Guzzija, kot so lep klasičen videz, udobje in nezahtevnost v vožnji, ter s tem ustvarili nov segment motocikla, ki mu pravijo kar retro oziroma klasični potovalni enduro. Moto Guzzi V85 TT dejansko ponuja več udobja za dva in pravi enduro položaj za krmilom kot na primer priljubljeni scramblerji.
Opremljen s parom stranskih aluminijastih kovčkov in povišanim vetrobranom je zelo udoben stroj za potovanja, na katerem je presenetljivo veliko prostora za voznika in sopotnico. Pa še na zelo pomembno lastnost so pazili. Na višino sedeža od tal. Zelo udoben sedež je nameščen dovolj nizko (višina od tal je namreč 830 mm) in oblikovan tako, da bodo do tal dosegli tudi tisti motoristi ali motoristke, ki imajo sicer težave stopiti na tla pri potovalnih enduro motociklih. Z uporabo povsem novega jeklenega okvirja in lažjimi komponentami v motorju je inženirjem uspelo spraviti težo na 208 kilogramov brez tekočin.
Ko pa dolijete še gorivo v veliko, 23-litrsko posodo za gorivo, plus zavorno in motorno olje, masa ne preseže 229 kilogramov. Zaradi prečno postavljenega dvovaljnika je tudi težišče ugodno nizko in motocikel v rokah tako na mestu kot v vožnji deluje zelo lahkotno. Upamo si trditi, da je v tem (srednjem) razredu potovalnih enduro motociklov v smislu enostavnosti in lahkotnosti za vožnjo Moto Guzzi V85TT zelo visoko na lestvici.
Preprostost uporabe se kaže ne samo v čistih in všečnih linijah, ampak tudi takrat, ko med vožnjo s pritiskanjem na gumbe, ki so na levi in desni strani krmila, z lahkoto osvojiš upravljanje sodobnega TFT-zaslona, ki pokaže vse potrebne informacije potovalnega računalnika, načine delovanja motorja, sistema ABS in nadzora zdrsa zadnjega kolesa. Pokazali so nam tudi navigacijo, ki so jo razvili in se prenaša na ekran prek pametnega telefona, ki ga imate lahko ves čas v žepu. Seveda lahko s pomočjo preprostega intercoma opravljate tudi telefonske pogovore. Vse to, ne da bi za sekundo spustili krmilo. Velik plus za asistenčne sisteme, infotainment in varnost!
V vožnji je presenetil, to je vsekakor Moto Guzzi neke nove generacije, ki pa ostaja zvest svojemu izročilu. Motocikel je lepo uravnotežen, kar se je izkazalo tudi na ovinkastih cestah Sardinije. Okvir in vzmetenje dobro sodelujeta, vse skupaj pa je bolj kot dirkanju podrejeno užitku in udobju med vožnjo. Brembove radialne zavore so vsekakor lepo videti na njem, še bolj pa smo bili veseli tega, kako učinkovite so. To je tudi prvi Moto Guzzi, ki res zelo dobro zavira, in zato dopušča presneto športne pojemke. Resda smo na trenutke drveli po ovinkih hitreje, kot je bilo pametno, a motocikel je to dopuščal. Vožnja na meji tam do 130 kilometrov na uro je mirna in navdaja z dobrimi občutki v ovinku. Tudi grbine na asfaltu vzmetenju ne povzročajo težav.
Obrnjene vilice in zadnji enojni blažilnik Kayaba so dober kompromis za večino motoristov. Gib sprednjega in zadnjega kolesa znaša 170 milimetrov, kar je dovolj, da tudi na terenu zmore premagati neravnine, ki jih srečamo na brezpotjih. Med testiranjem smo prevozili tudi dobrih 10 kilometrov makadama, ki je nekje postregel s peščeno podlago in prodnim kamenjem, a je Guzzi tudi to premagal brez težav. Seveda to ni terenska dirkalna mašina, ampak do skrite plaže s fantastično panoramo nas je povsem suvereno pripeljal. Na njem najdete kot del serijske opreme dobro zaščito za karter in zaščito za roke, sprednji blatnik je dovolj dober, da tudi med vožnjo čez vodo ostaneš suh, če ravno ne pretiravaš, in vse to mu nekako daje avtentični videz velikih potovalnih enduro motociklov iz osemdesetih let.
Še več, pri Guzziju so za dve od petih barvnih kombinacij izbrali kultno poslikavo motocikla, s katerim je Claudio Torri dirkal na reliju Pariz–Dakar leta 1985. Enduro model V65TT Baja je predelal kar doma v domači garaži in se odpravil tako kot večina drugih motoristov brez asistence na veliko afriško avanturo. Del te zapuščine je tudi velika posoda za gorivo, ki je narejena iz trpežne plastike.
Ob zmerni porabi goriva lahko s polnim rezervoarjem prepelješ tudi do 400 kilometrov, kar je podatek, rezerviran za motocikle z oznako 'adventure'.
To pa je že poglavje, ki ga lahko spiše vsak lastnik takega motocikla sam v trenutku, ko se s prstom po zemljevidu sprehodi do končne destinacije in osedla V85TT ter se odpelje na novo avanturo. Na tem Guzziju pa cilj ni glavni, ampak je pomembno vse tisto vmes. Brez hitenja, tako da zaviješ s ceste tam, kjer se ti zdi, da se za hribom skriva nov, še lepši razgled.
Moto Guzzi s tem obrača nov list v svoji izjemno bogati zgodovini, na Sardiniji smo v klepetu ob espressu ujeli tudi informacijo, da je to šele začetek in da lahko kmalu pričakujemo še kak nov in zanimiv motocikel izpod hribov v Mandellu del Ario.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja