Vedno je najtežje najti tak kompromis, da bosta z izdelkom zadovoljna dva povsem nasprotujoča si pola. V trialu je Shercu z zadnjo generacijo svojih modelov ST (trial) uspelo prav to.
In ni ga boljšega občutka, ko s kolegi odpelješ dobro trial turo, kjer lahko le v nekaj kilometrih s premagovanjem ovir prebiješ tudi dve uri zabave, adrenalina, dvigovanja samozavesti in piljenja občutkov za vožnjo z motociklom – kakršnimkoli motociklom.
Morda samo za lažje razumevanje tega pisanja: veste, kaj imajo skupnega zvezdnika MotoGP dirk Kevin Schwantz in Loris Capirossi, mojster dirkanja v puščavi Cyril Despres ter eden najbolj vsestranskih enduro voznikov David Knight? Vsi so začeli svojo motoristično pot s trialom, ki jim je dal ključne osnove – prvine vožnje z motociklom.
Trial je seveda vse prej kot dirkanje in preskakovanje gromozanskih betonskih blokov, kot lahko vidite v dvoranah po TV-ju. To zmore le peščica najboljših na svetu, ki so temu posvetili vse v življenju. Trial je res lahko motošport – celo eden najcenejših, predvsem pa najvarnejši.
Poleg tega je tudi odličen konjiček, rekreacija, ko z izredno tihim izpuhom ne motiš tečnih sosedov ali ne splašiš zajcev in srnjadi po gozdovih, s profilom zadnje gume pa tudi ne uničiš podrasti. A zadeva ima kolesa, motor, krmilo, menjalnik, zavore, sklopko – no, le sedeža nima, ker ga pač ne potrebujete. Na trialu se namreč ves čas stoji.
Da vožnja z njim ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled, smo preizkusili v Andori, kjer je Sherco predstavil svoje novosti za 2012. O enduro motociklih smo pisali v zadnji številki preteklega leta, tokrat še nekaj besed o trialu.
Za obiranje kozjih stezic ali skok do vaše skrite lokacije mladih jurčkov bo dovolj že malo osnovnega znanja, pravzaprav se na lahkotnejšo turo z njimi poda vsak, ki zna voziti moped ali motocikel in ima vsaj nekaj občutka za ravnotežje. Izbirate lahko med 80, 125, 250 in 290 kubičnimi centimetri delovne prostornine, toda za takšno uporabo in učenje triala bo dovolj že najmanjši motor.
Za nekoliko bolj ambiciozne in vse, ki jim je izziv preplezati domač skalnjak, pa je že priporočljivo, da poprimejo za krmilo najbolj univerzalne 250-tke. ST 290 je kot kralj med triali namenjen najbolj izkušenim in dobro pripravljenim trialistom.
Občutek, ko stopiš nanj (težko napišemo, da se usedeš) in odpelješ nekaj metrov, je podoben kot na gorskem kolesu za spust, le da ima ta motor med nogami. Sklopka, zavore in menjalnik delujejo popolno, kar omogoča natančnost, ki pa je ključna pri premagovanju nekoliko zahtevnejših ovir.
Med opazovanjem lokalnih španskih mojstrov smo sicer ugotovili, da je naše znanje nekje na ravni šestletnika, ki se sicer že dve leti ukvarja s trialom, pa vendar nam to ni nagnalo strahu v kosti, saj rek pravi, da se da tudi starega psa naučiti novih trikov. Tako je šlo čez majhne ovire še kar dobro, srce pa je ostalo v hlačah pred veliko betonsko cevjo, ki je bila ne samo visoka ovira, ampak tudi ozka, torej nič prostora za napake.
Joj, kako strah močno vpliva na človeka, ko se moreš in ne moreš sprostiti in narediti stvari pravilno, in še preden spustiš sklopko za naskok na oviro, v glavi nabija, kaj če padem, kam bom treščil. Enako kot pri vsakdanji vožnji z motociklom, če nisi v formi, te prestraši že malo peska na asfaltu in adijo sprednji konec po tleh in halo bolniška.
Pa ni nujno, da je tako. Po začetni okornosti se nam je uspelo malce sprostiti in na koncu je bilo poskakovanje ali, bolje rečeno, kobacanje čez ovire na posestvu kmečkega turizma, ki ima kar sredi dvorišča na približno 300 do 400 kvadratnih metrih trial poligon, že zelo zabavno. Sherco je ubogljivo sledil ukazom, se vzpenjal na zadnje kolo, z aluminijasto 'šus plato' butal ob hlode in skale in predvsem vse to početje preživel brez praske.
Čista petica za kakovost izdelave in trpežnost ter ergonomijo, ki je za trial naravnost odlična. Ni bilo nobenega smojenja hlač na izpuhu ali štrlečih delov, ki bi ovirali svobodno gibanje na motociklu, tako da so inženirji vse na motociklu pospravili tja, kjer mora biti.
Motorji so dvotaktni, neuničljivi in skoraj brez stroškov rednega vzdrževanja, tako da je edina naložba v ta šport nakup motocikla in opreme. Ob dejstvu, da stane boljša izvedba dobrih pet tisočakov in da ga recimo po petih letih še vedno prodate za vsaj pol cene, je to najcenejša moto rekreacija.
Tekst: Peter Kavčič