Vozili smo: Suzuki GSX-S 1000

A že misel na to, s kakšno ostrino Suzuki GSX-S 1000 'zareže' v ovinek, me predrami tako, kot me je, ko sem na Suzukijevem dnevu testnih voženj na Madžarskem presedlal s frajerskega Intruderja 1800, ki je popolno nasprotje temu športniku brez oklepa.

To ni motocikel za sanjače. Preveč nemirnosti ima v sebi, glasno in bliskovito zarenči, ko se motor zavrti v rdeče polje do 10.000 vrtljajev, ko se sprostijo vsi (145,5) 'konji'. Ob poplavi modernih roadsterjev, kjer mnogo proizvajalcev išče svojo smer v različnih konfiguracijah motorjev, je pravzaprav zajahati tak motocikel že skoraj redkost. Všeč mi je bila mehkoba, ko prime navor in mehko, a hkrati odločno potegne naprej in ti jasno sporoči, da slavno ime GSX ni na aerodinamično zaščito hladilnika prilepljeno zaradi marketinga in dobrega videza. Gre za cesti prilagojenega superšportnika GSX-R 1000, ki je narejen za uživanje na ovinkih. Njegovo široko Renthalovo krmilo mi je odlično sedlo v roke, in čeprav ga poganja litrski motor, je vodljiv (skoraj) kot šeststotak. Prelaganje levo-desno v šikani je bilo hitro in brez napora, najbolj pa prepriča v kratkih ovinkih. Kratko medosje in zelo navpično postavljene obrnjene teleskopske vilice, ki so seveda polno nastavljive, poskrbijo za zelo ostro rezanje ovinkov. Prava igrača za fante, ki vedo, kako obvladovati športni motocikel, in ki se na to, da sopotnica nima ravno nekega udobja, pravzaprav požvižgajo. V tem primeru je lepše, če si sam.