Tale V-Strom je precejšnje presenečenje. Iz motocikla, ki je zelo očitno meril na nezahtevne motoriste, ki želijo predvsem poceni, a soliden motocikel, je prerasel v zrel, povsem spodoben enduro potovalnik.
(iz Avto magazina 01/2012)
besedilo: Peter Kavčič foto: Aleš Pavletič
Pri Suzukiju res niso dvigovali prahu z njim, saj je vsaj od daleč videti, da se niso šli revolucije, ampak so samo malo osvežili staro jekleno mrcino.
Ostri robovi so se poslovili, zdaj te pozdravijo športne, a nekoliko mehkeje zašiljene linije. Videti je resno, odraslo in podrobnejši pregled od blizu pokaže, da tudi detajli sledijo temu. Je tudi ožji med nogami, bolj slok in vitek, celo športen. Sicer ga težko primerjamo z BMW-jem ali Triumphom, ki postavljata merila v tem razredu, a vseeno cenenih komponent ni, natančnost izdelave pa je povsem na ravni recimo Suzukija GSX-R 600 ali slečenega Gladiusa.
Svojo ostrino je povzel prav po zadnjem, saj so 645-kubični V-dvovaljnik uspešno presadili in ohranili vse lastnosti. Tako je moči dovolj tudi za tiste nekoliko bolj zahtevne in vse, ki se radi vozijo v dvoje. Največja moč na papirju sicer ne bo nikogar osupnila, saj znaša 67 'konjev' pri 8.800 vrtljajih na minuto.
Enako velja za navor, ki znaša 60 Nm pri 6.400 vrtljajih. A če že na papirju ni presežka, se v živo lepo dopolnjujeta in tvorita nezahtevno, a dovolj športnozmogljivo celoto. Motor je z eno besedo sladek. Da, prav prijeten, saj vas ne bo presenetil z brutalnostjo ali vam nagnal strahu v kosti, če boste privili plin do konca. Je prijeten za potovanja in dovolj poskočen za igrivo polaganje najljubših ovinkov.
Povsem nov je tudi menjalnik. Prestavna razmerja so lepo razporejena, pretikanje je gladko in tiho. Vse je prirejeno kombinirani vožnji po mestu in podeželskih cestah. Tam se odlično izkaže, medtem ko na avtocesti svoj maksimum doseže pri 180 km/h. Občutek smo imeli, da bi lahko šel še hitreje, le daljšo šesto prestavo bi potreboval. Vedno pa ohranja mirnost in zanesljivo drži zastavljeno smer. To so dosegli tudi z zmanjšanjem mase. Novi motocikel je v primerjavi s starim lažji za kar šest kilogramov in predvsem zabavnejši. Uspelo jim je narediti motocikel, ki se dobro znajde v vseh razmerah, ki jih srečate na poti. Pa če je to jutranja vožnja v službo, skok na kavico s kolegi ali izlet za konec tedna po italijanskih Dolomitih.
Zaradi izboljšane aerodinamike je udoben tudi pri večjih hitrostih potovanja, saj omogoča povsem pokončno sedenje tudi takrat, ko ste že precej hitrejši od omejitve na avtocesti. Pri največji hitrosti nismo zaznali nihanja krmila, kar je bila sicer bolezen V-Stromov, tako da so to hibo, ki se je stopnjevala z uporabo kompleta potovalnih kovčkov, očitno odpravili. Kako se novi V-Strom 650 izkaže polno naložen, bomo sicer morali še preizkusiti, in recimo, da je to naša novoletna obljuba za 2012.
Preizkusili smo ga namreč precej na kratko v hladnem novembrskem vremenu, kar je pomenilo, da smo res izdatno preizkusili aerodinamiko, ki je, to moramo še enkrat poudariti, odlična. Za čisto petico bi si sicer želeli električno nastavljivo vetrobransko steklo, za zdaj pa je treba za nastavitev vijačiti. Za vožnjo v hladnem vremenu toplo priporočamo namestitev ščitnikov za roke, prav nič pa se ne bi branili še ogrevanih ročk. Vse to Suzuki ponuja kot dodatno opremo.
Nabor te je dovolj bogat, da si lahko vsak svojega V-Stroma opremi po lastnih željah. Sicer odličen originalen sedež se lahko zamenja z 20 milimetrom višjim ali nižjim, možno je dokupiti zaščite motorja (cevno in plastično), povišan vetrobran in različne kombinacije plastičnih ali aluminijastih kovčkov in seveda ABS, če naštejemo le najzanimivejše.
Ko smo se iz meglene in ledene Ljubljane peljali proti Primorski in soncu, ki jo je prijetno grel, smo imeli možnost dodobra preizkusiti tudi ABS. Ta dobro opravlja svojo nalogo, je pa bolj na športni strani, kar pomeni, da se vklopi res takrat, ko je že skrajna nuja. Ampak po spolzkem, sluzastem asfaltu je občutek na motociklu neprimerljivo prijetnejši z ABS-om kot brez njega.
Suzuki je tako s prenovo svojega potovalnega avanturista srednjega razreda dobro zadel želje in potrebe motoristov, in če smo pošteni, tudi motoristk. Marsikatera se bo z njim prav z veseljem vozila. Res je, da ne izstopa ne pozitivno ne negativno, ampak je zlata, zaupanja vredna sredina, in če je to tisto, kar pričakujete, ne boste zgrešili.
Lahko se zaplete pri ceni, ki pa ni najbolj konkurenčna. V TC-Motoshopu, ki nam je Suzukija tudi odstopil na test, imajo recimo še Kawasakije, 650-kubični Versys stane manj, precej manj. Cenovno je še najbolj primerljiv s Hondino Transalp. A če ga primerjamo z BMW-jem, je tehtnica spet na strani Suzukija.
Vse, kar velja za zmogljivosti in tisto, kar je pokazal na testu, velja tudi za ceno. Je nekje vmes, v zlati sredini. Vsekakor za ljudi, ki motocikel kupujejo z razumom in manj s srcem.