Yamaha XJR 1300/Racer

Pri Yamahi sledijo trendom oziroma jih celo narekujejo. Tako kot nekateri drugi v branži se zavedajo, da je motoristična srenja v zadnjem desetletju postala na moč heterogena. Ni več samo dveh ali treh motorističnih segmentov, motoristi danes izbirajo motocikle glede na svoj življenjski slog. Še več, motocikli ga odražajo oziroma potrjujejo, pri tem pa sama moč strojev v veliki večini ne igra več odločilne vloge. Pomembnejši postajajo užitek, zabava in druženje. Del motoristov se v iskanju navdiha zato vrača v preteklost, v motorizem, ko so bili motocikli veliko preprostejši, kot so sodobne rakete. Temu sledijo posamezne delavnice za predelavo. Tako smo v zadnjih letih priče razmahu custom scene café racerjev in podobnih predelav. Tudi XJR ni bil izjema, saj so se ga prek Yamahinega programa Yard lotili predelati v znameniti delavnici Wrenchmonkees.

V iskanje vzornika Prenovljeni XJR, ki nastopa v dveh različicah, standardni in Racer, išče navdih v dizajnu poznih sedemdesetih in osemdesetih, ko so bile linije motociklov preproste, tako kot so materiali. To je bil čas prvih superbajkov, olupljenih cestnih motociklov z ozkimi posodami za gorivo, dolgimi sedeži in številčnicami na bokih. Takšni motocikli so danes odlična osnova za predelave in prav to je bilo vodilo pri snovanju prenovljenega XJR. Pri Yamahi želijo združiti z novim XJR prav to: enostavnemu motociklu dodati novo hišno tehnologijo, vse skupaj pa je temelj nadaljnjih predelav, za katere pri Yamahi pripravljajo obilje dodatne opreme.

Motocikel z velikim zračno hlajenim agregatom je ostal v proizvodnji vse od prve modelne različice XJR 1200 leta 1995. Dvajset let je dolga doba, v tehnološkem smislu govorimo o svetlobnih letih napredka in sprememb. A prav na to karto igra nova Yamaha. Ni tehnološki biser, ima pa dušo. Ne ponuja obilja informacij na klasičnem paru okroglih števcev z belo iglo na črni podlagi in belimi številkami. Nima ABS-a (do leta 2016 niti ne opcijsko) ne različnih programov nastavitev ali kakšnih drugih elektronskih pomagal. To je popolnoma drugačen motocikel v primerjavi z novo R1, ki smo jo okušali naslednji dan -- in v praksi je mogoče spoznati, kakšne korake je naredila motoristična industrija. Ampak, pozor, fantje in dekleta, če mislite, da je tale bajk iz kamene dobe, se hudo motite! Pravi stroj za prave motoriste XJR je vedno veljal za pravi stroj za prave motoriste.

Zračno hlajeni vrstni štrivaljnik, nič skrit za kakšnim plastičnim oklepom, deluje nabit z močjo. Okej, ta zdaj s stotnijo 'konj' ni več tako izrazita, a je dovolj, da se tam v okolici Wallongonga (kjer je doma superbajkerski prvak Troy Corser) po ovinkasti priobalni cesti pokaže v najlepši luči. Močno potegne že iz nizkih vrtljajev, podajanje moči tako kot prestavljanje je mehko in enakomerno. Pravšnje. Pri tem vbrizg goriva deluje odlično. Morda XJR-u kaže zameriti le nekoliko pretih piskajoč zvok, ki ne odraža karakterja motocikla. Hja, z Akarapovičevim izpuhom (pri modelu Racer) je stvar veliko boljša. Ima pa zato odlično zalogo navora ne glede na to, v kateri prestavi vozite.

Tudi Yamahina teža z 240 kilogrami po današnjih standardih ni majhna in prekladanje mase v ozkih zavojih avstralskega podeželja se čuti. Zato pa je široko krmilo stare šole pravšnje, saj dobro nevtralizira težo v rokah. Tudi položaj voznika je temu primeren, neprisiljen. Pri modelu Racer, ki ima krmilo zavihano navzdol v slogu kliponov stare šole, pa bo na daljših razdaljah trpela hrbtenica. A za položaj je treba včasih potrpeti, mar ne? Öhlinsovo vzmetenje je nastavljivo in skupaj z okvirjem sestavlja dober paket, ki so mu kos tudi zaupanja vredne zavore.

Pri načrtovanju so se poigravali s spremenjeno in zdaj manjšo posodo za gorivo, ki se v zadnjem delu proti sedežu močno zoži, da bi poudarili mehanske elemente agregata in tako še izpostavili značaj motocikla. Celotna pojava nove Yamahe XJR je toliko spremenjena, da ne deluje klasično, prej bi rekel, da je café racer, zagotovo pa je taka modelna različica Racer. In že v tovarniški različici je to spodoben retro motocikel.

bese­di­lo: Primož Jurman