Slovenski vozniki smo, kot je pokazala anketa Avto-moto zveze Slovenije (AMZS) in Rdečega križa Slovenije (RKS), ki so jo izvedli v okviru konzorcija EuroTest, pri dajanju prve pomoči zelo zadržani – bistveno bolj kot evropski vozniki v povprečju.
Le 47 odstotkov slovenskih voznikov, ki so sodelovali v raziskavi, je namreč odgovorilo, da si upajo dati prvo pomoč. Ta odstotek je najmanjši med vsemi državami, v katerih je EuroTest izvedel anketo. A če smo zelo zadržani pri ocenjevanju sposobnosti za dajanje prve pomoči, je znanje slovenskih voznikov povsem na evropski ravni, saj so bili rezultati pri praktičnem znanju v evropskem povprečju – 17 odstotkov jih je vedelo, kaj morajo storiti, in so svoje znanje dokazali ob praktičnem preverjanju. Še boljši rezultat smo dosegli pri znanju temeljnih postopkov oživljanja nezavestnega poškodovanca, saj so se izkazali bolje od evropskega povprečja tako v teoriji kot v praksi. Boljši od evropskega povprečja so bili slovenski vozniki tudi pri znanju iz prve pomoči ob močnih krvavitvah.
Seveda pa to ne pomeni, da so ti rezultati dobri – dokazujejo, da (na primer) skoraj dve tretjini slovenskih voznikov nimata zadostnega teoretičnega znanja, tri četrtine pa ne znajo uporabiti praktičnega znanja dajanja pomoči nezavestnemu poškodovancu.
In ker je število udeležencev v prometu na slovenskih cestah vedno večje, obstaja velika verjetnost, da bomo nekoč priča prometni nesreči. Vsakodnevno na cesti prevladujejo nezgode, ki se na srečo končajo le z zvito pločevino, pripravljeni pa moramo biti tudi na ustrezno ukrepanje v primerih težjih poškodb udeležencev nesreče. Kljub tečaju prve pomoči, ki ga vsak voznik opravi pred pridobitvijo vozniškega izpita, se večina ljudi, ki prisostvuje prometni nesreči, zaradi slabega znanja ne odloči za dajanje prve pomoči. Do prihoda reševalcev na kraj nesreče tako preteče precej dragocenega časa, kar ima lahko dolgoročne posledice za poškodovančevo zdravje in bistveno zmanjša možnost preživetja.
Kako torej pravilno ravnati ob prometni nesreči? Najpomembneje je, da najprej poskrbimo za lastno varnost. Naš trud, da bi pomagali, bo zaman, če bomo pri tem na koncu sami utrpeli poškodbe. Kraj prometne nesreče tako najprej ustrezno označimo z varnostnim trikotnikom in primerno osvetlitvijo. Če smo sami udeleženi v nezgodi, iz vozila ne izstopajmo brezglavo. Najprej se prepričajmo, v kakšnem položaju je vozilo, kje smo, kakšna je gostota prometa in predvsem ali je sploh varno izstopiti iz vozila. Izogibajte se nepotrebnemu ocenjevanju nastale škode na avtomobilu, temveč poskrbite predvsem za lastno varnost ter varnost drugih udeležencev v cestnem prometu. Z ustreznimi ukrepi prihajajoče voznike opozorite na nastalo situacijo ter čim prej obvestite policijsko postajo, ki bo poskrbela za ustrezno zavarovanje.
Če smo za to ustrezno usposobljeni, nudimo poškodovancem osnovno prvo pomoč. Naloga vsakega udeleženca v prometu je prepoznati in pomagati poškodovancu brez znakov življenja. Takemu poškodovancu lahko s hitrim in ustreznim ukrepanjem povrnemo življenjske funkcije. To je urgentno stanje, ki terja takojšnje ukrepanje, saj odlašanje prve pomoči lahko vodi v smrt ponesrečenca.
Z osnovnim tečajem prve pomoči smo se pred opravljanjem vozniškega izpita srečali vsi vozniki. Za večino voznikov to pomeni obdobje več let, morda celo desetletij, zato so v spominih ostali samo bledi obrisi pa še ti povečini povsem zbledijo ob paniki, ki se pojavi ob prometni nesreči. Hkrati se dogajajo tudi spremembe na področju kliničnih smernic za oživljanje. Vsakih pet let namreč Evropski svet za reanimacijo (ang. European Resuscitation Council – ERC) glede na napredek v medicini prilagodi in izpopolni navodila za oživljanje (zadnja izdaja smernic je izšla leta 2010). Objava novih in posodobljenih priporočil za zdravljenje pa ne pomeni, da je bila dosedanja praksa neučinkovita ali celo nevarna, saj temelji ostajajo enaki.
Prav je, da na hitro obnovimo svoje teoretično znanje, kdor pa bi rad izuril svoje roke v praktičnih vrlinah, lahko opravi obnovitveni tečaj prve pomoči, ki ga ponujajo nekatere avtošole ter Rdeči križ.
Oživljanje je potrebno, kadar je poškodovanec nezavesten in ne diha, kadar diha nenormalno ter kadar ne kaže znakov življenja. Kot laični reševalec NE izgubljajte časa s tipanjem pulza, saj je to v določenih primerih težavno in nezanesljivo tudi za strokovno osebje. Vaša naloga je, da ugotovite, ali je poškodovanec neodziven, in opredelite kakovost dihanja ter nato hitro in ustrezno ukrepate.
Osnovni koraki temeljnih postopkov oživljanja:
1. Zagotavljanje varnosti reševalca in poškodovanca: Najprej poskrbite za lastno varnost, nato za varnost poškodovanca. Avtomobil ustavite čim bolj desno, prižgite vse štiri utripalke. Oblecite varnostne jopiče (vsaj eden mora biti v vsakem vozilu), iz avtomobila (še zlasti na avtocesti) izstopite skozi desna vrata. Na zadostni oddaljenosti (glede na razmere na cesti) postavite varnostni trikotnik – do in od mesta postavitve hodite po robu ceste ali za varovalno ograjo (če ta obstaja) in na nesrečo opozarjajte druge udeležence. Reševanja se lotite šele, ko ste prepričani, da niste v neposredni nevarnosti zaradi drugih udeležencev v prometu.
2. Ugotavljanje zavesti: Poškodovanca narahlo stresemo za ramena in glasno vprašamo: »Ali ste v redu?« Pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice poškodovanca ne smemo stresati. Če se poškodovanec premakne ali na vprašanje odgovori, ga pustimo v obstoječem položaju, razen če mu grozi nevarnost iz okolice. Stanje prizadetega redno spremljamo in pokličemo pomoč, če je potrebno.
3. Klic na pomoč (112): Če je prič prometne nezgode več, naj nekdo čim prej pokliče 112. Če prispete na mesto nezgode kot edina priča (nesreče ponoči, na neprometnih cestah ...), najprej preglejte in zavarujte mesto nesreče, poiščite poškodovance in jih preglejte. Če so vsi pri zavesti, pokličite 112. Če je poškodovanec nezavesten, preverite, ali diha normalno (točka 4). Če diha, pokličite 112. Če ne diha, najprej pokličite 112 in nato takoj začnite oživljati (točka 5).
4. Ugotavljanje dihanja: Sklonite se k poškodovancu, vzvrnite glavo in dvignite brado ter opazujte gibanje prsnega koša, poslušajte dihalne zvoke pri ustih ter poskusite občutiti izdihani zrak na svojem licu. Pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice glave ne smemo vzvračati, temveč je treba izvesti prilagojen trojni manever. Laiki, ki tega ne znajo, naj dvignejo brado in čim bolj nežno vzvrnejo glavo. Treba je tudi odstraniti morebitne vidne tujke v ustni votlini, na slepo pa tujkov ne odstranjujemo. Za ugotavljanje dihanja lahko porabimo največ 10 sekund. Kadar nismo prepričani, ali žrtev diha, ravnajmo, kot da ne diha.
5. Temeljni postopki oživljanja: Učinkovito lahko izvajamo oživljanje le, kadar žrtev leži na hrbtu na ravni in trdi podlagi.
- Zunanja masaža srca: Pokleknemo ob poškodovanca, peto ene dlani položimo na sredino prsnega koša (spodnjo polovico prsnice) vzporedno s prsnico, nanjo pa položimo peto druge dlani in prekrižamo prste. Nato začnemo z iztegnjenima rokama stiskati prsni koš, tako da se ta stisne za 5 do 6 cm. Po vsakem stisku popustimo pritisk, pri čemer rok ne dvignemo s prsnega koša. Stiskamo s frekvenco 100–120 stiskov na minuto. Trajanje stiska prsnega koša naj bo enako času popustitve. Ne bojte se zlomov reber! Če med masažo zaslišite pok rebra, popravite položaj rok in nadaljujte masažo.
- Umetno dihanje: Po 30 stiskih prsnega koša ponovno sprostimo dihalno pot in damo dva vpiha. Pred vpihom zatisnimo nosnici, usta poškodovanca zatesnimo s svojimi in v usta poškodovanca vpihujemo 1 sekundo. Obenem opazujemo dvigovanje prsnega koša, kar pomeni, da je vpih učinkovit. Nato svoja usta odmaknemo, sprostimo nosnici in opazujemo spuščanje prsnega koša, kar predstavlja izdih. Postopek ponovimo še enkrat, tako da žrtev prejme dva učinkovita vpiha (kar skupno traja največ pet sekund). Nato brez odlašanja roke takoj položimo na prsni koš in nadaljujemo s stiski. Ponavljamo cikle 30 stiskov – dva vpiha brez prekinitev. Oživljanje prekinemo samo, če začne poškodovanec kazati znake življenja (začne normalno dihati, se prebujati ali premikati).
Oživljanje je fizično zelo utrujajoče. Kadar sta prisotna dva laična reševalca, naj se po dveh minutah oživljanja zamenjata, saj se tako prepreči preutrujenost. Ob tem naj bo menjava čim hitrejša.
Oživljanje moramo izvajati neprekinjeno, dokler ne prispe služba nujne medicinske pomoči, dokler poškodovanec ne pokaže znakov življenja oz. dokler nismo povsem izčrpani!
Razlike pri oživljanju otrok: Glede na velikost otroka lahko oživljamo tudi samo z eno roko, pri dojenčku lahko tudi z dvema prstoma ene roke oz. palcema obeh rok. Stiski naj bodo globoki tretjino debeline prsnega koša.
Oživljanje samo z masažo srca: Znanstvene študije so pokazale, da je prenos okužbe med oživljanjem zelo redek. Tisti, ki za oživljanje niso usposobljeni ali imajo zadržke glede dajanja umetnega dihanja, naj oživljajo samo z masažo srca, pri čemer naj prsni koš neprekinjeno stiskajo s frekvenco 100 stiskov na minuto. Prvih nekaj minut je namreč oživljanje samo z zunanjo masažo srca enako učinkovito kot kombinacija umetnega dihanja in masaže srca, končni odstotek preživetja pa je pri takem oživljanju seveda precej boljši, kot če poškodovanca sploh ne oživljamo. Sicer je tako oživljanje zadostno le prvih nekaj minut, saj možganske celice brez kisika začnejo odmirati že po treh minutah.
Previdnost pri premikanju poškodovancev: Poškodovanca v prometni nezgodi je treba čim manj premikati, sploh pri nesreči, kjer je velika možnost poškodbe hrbtenice. Takega poškodovanca nikakor ne smemo sami vleči iz vozila, razen če mu grozi življenjska nevarnost (možnost požara, eksplozije). Za vsak premik morajo biti udeležene ŠTIRI osebe! Ena oseba naj fiksira glavo in vrat (ta tudi vodi premikanje), druga dva stabilizirata trup in medenico, četrti pa poskrbi za spodnji okončini.
Če je poškodovana oseba motorist, ki ne diha ali mu ne bije srce, mu je treba sneti čelado in ga začeti oživljati. Za snemanje čelade sta potrebna dva! Eden poskrbi za negibnost glave in vratu pri snemanju čelade (objame vrat in spodnjo čeljustnico), drugi pa naj čelado prime za vizir in zatilni del ter jo previdno potegne navzgor in sname z glave.
Če ste ob branju članka prevzeti ob preobilice informacij, si za konec zapomnite vsaj naslednje: za preživetje ponesrečencev v prometnih nezgodah je temeljnega pomena, da se v primeru strahu pred dajanjem umetnega dihanja usta na usta izvaja vsaj masaža srca! Človek v srčnem zastoju bo brez naše pomoči umrl. Tistemu, ki bi rad svoje znanje prve pomoči še razširil oziroma ponovil, kar smo se že naučili v avtošoli ob opravljanju vozniškega izpita, priporočam branje knjige U. Ahčana: Prva pomoč – priročnik za voznike motornih vozil (2007), dodatno gradivo glede oživljanja pa je dostopno tudi na uradni strani Evropskega sveta za reanimacijo (www.erc.edu). Za tiste, ki bi radi svoje znanje preverili pa še zanimiva povezava (v ngleščini). Na njej so trije intraktivni filmi, med katerimi se morate odločiti za pravilne postopke nudenja prve pomoči.
Avtor: Dejan Golob, zdravnik na Oddelku za splošno kirurgijo Splošne bolnišnice Jesenice.
VIRI:
D. Vlahović et al.: Smernice za oživljanje Evropskega sveta za Reanimacijo 2010 (slovenski prevod, v originalu: J.P. Nolan et al.: European Resuscitation Council Guidlines for Reruscitation 2010)
Š. Grmec: Nujna stanja, peta izdaja (2008)
U. Ahčan: Prva pomoč – priročnik s praktičnimi primeri (2006) in Prva pomoč – priročnik za voznike motornih vozil (2007)
www.erc.edu
www.uptodate.com
CNMP Maribor: Pristop k poškodovancu na terenu
Road accidents and first aid (dosegljivo na naslovu: http://www.ambulance.net.au/clicktosave/www/docs/British_Red_Cross_Road_Accidents_First_Aid.pdf
Ne le pripravljenost, tudi znanje! Preverjanje znanja voznikov o prvi pomoči v Sloveniji in 13 drugih evropskih državah. Dosegljivo na: http://www.avto-magazin.si/novice/sodelovanje-amzs-in-rdecega-kriza-slovenije/