BMW serije 3 med kupci rabljenih avtomobilov višje kakovosti velja za enega najbolj priljubljenih.
BMW je svojimi modeli že dolgo v družbi najboljših. Športnost, kakovost, sodobna tehnika, zmogljivosti in prestiž so postali sinonim za to znamko ‒ a ni bilo vedno tako. Njihovi veliki avtomobili so bili vedno pojem zase, pri manjših, s tem mislimo serije 1600‒2002 in prvi dve generaciji serije 3, pa so hočeš nočeš morali priznati, da so tudi drugi znali enako dobro ali celo bolje. Zgodba se je zasukala s prihodom tretje generacije serije 3 (e36) v začetku devetdesetih let. Ta avto, ki čez lužo sploh ni bil priljubljen, je po mnenju številnih odigral veliko vlogo pri razcvetu te avtomobilske tovarne tudi v nižjih razredih. Vsaka njegov naslednik ali vmesna evolucija modela je v razred prinesla nove tehnike, nove standarde in nova pričakovanja, ki pa so jim drugi, prej konkurenčni proizvajalci težko sledili.
BMW 3 pete generacije, ki so ga izdelovali skoraj polnih osem let, je avtomobil, ki si ga lahko izberete v štirih karoserijskih izvedbah (limuzina, karavan, kupe, kabriolet), s približno 20 različnimi bencinskimi motorji in več kot 10 različnimi dizelskimi motorji. Vsi ti motorji seveda niso bili na razpolago skozi vso življenjsko dobo modela, a podatek govori o tem, da ta model zadovolji vsakršne zahteve.
Kar se tiče voznih lastnosti, počutja za volanom, opreme, videza in zmogljivosti, ni BMW 3 kaj očitati, avto enostavno sodi v sam vrh svojega razreda. Kar se tiče zanesljivosti, pa niti ne. Nekako skregano z logiko je, da največ preglavic lastnikom povzročajo modeli, ki so najpogostejši in bi torej pričakovali, da bodo najbolj zanesljivi. Tako so se na primer modeli s priljubljenim štirivaljnim dizelskim motorjem (320, N47) zelo pogosto srečevali z okvarami turbopuhal, za popravilo božjastno dragimi težavami verige odmičnih gredi ter okvarami plastičnih loput v sesalnih kolektorjih.
Bencinski motorji in šestvaljni dizli z izjemo vžigalnih tuljav pri štirivaljnih bencinarjih veljajo za zanesljive in neproblematične, ne velja pa to za avtomatske menjalnike. Ti so sicer odlični, vendar ne slovijo kot zelo zanesljivi. Pogosta in za popravilo ne preveč prijazna okvara je puščanje volanske letve, odpovedujejo dvomasni vztrajniki pri dizlih z ročnimi menjalniki, okvare DPF-filtrov, okvare tipal odmičnih gredi pri štirivaljnih ter odpovedujejo črpalke goriva pri šestvaljnih bencinarjih.
Tisti, ki razmišljate o nakupu rabljenega BMW 3, imejte v mislih, da bo tu in tam ponagajala tudi elektronika. Predvsem tista, ki predstavlja napredek in prestiž. Prihaja do okvar v sistemu za nadzor tlaka v pnevmatikah, tipal za nadzor stabilnosti, okvare kabinskega ventilatorja, okvare ključavnice zaklepa volana, težave s ključavnicami vrat in prtljažnega prostora, zgodi se, da zaradi slabih stikov pride do motenj v delovanju radia, smernikov in nadzoru zaklepanja in odklepanja vozila.
Napak na karoseriji in v notranjosti skoraj ni. Pri nekaterih modelih so bili problematični plastični elementi mehanizmov dviga stekel, to pa je načeloma vse, kar je pestilo ta avtomobil. Moteča je tudi intenzivna obraba plastičnih oblog na vratnih tapetah in volanskem obroču, vendar je ta odvisna tudi od samega lastnika vozila.
Tako kot za druge modele te bavarske znamke tudi za serijo 3 velja, da gre iz rok prvega in drugega lastnika najpogosteje v zelo solidnem stanju, ko pa pride v roke tistih, ki si vzdrževanje in ustrezno nego tega vozila težko privoščijo, hitro postane ruševina na štirih kolesih. Tako se lahko zgodi, da boste nad ogledanim primerkom navdušeni, ni pa v ponudbi našega trga malo takih, zaradi katerih vas bo bolela glava in se vam bo obračal želodec. Zato velja biti previden, pred nakupom pa avtomobil zapeljati na pregled k izkušenemu in zaupanja vrednem poznavalcu in serviserju BMW-jev.
Napisal: Tomažič Matjaž; foto: tovarna/arhiv AM