Renault Clio je vse od svojega prvega prihoda na trg eden najbolje prodajanih avtomobilov v Evropi. Prejel je številne prestižne nagrade in si ustvaril množico privržencev in tudi 'sovražnikov'.
Ob prvi predstavitvi, ki se je zgodila leta 1990, je Clio, vsaj kar se tiče znamke Renault, v razred prinesel povsem nove standarde. Takrat že vidno utrujena 'petka' (Renault 5) je izgubljala boj s tekmeci, ki so postajali prostornejši in bolje opremljeni, predvsem pa varnejši. Clio je pri ravni izdelave, opreme in nasploh počutja v avtomobilu naredil velik korak naprej, še posebno to velja za bolje opremljene modele (Baccara, Williams). Številni se še danes spomnimo tiste reklame, v kateri bogat arabski princ prosi očeta, da lahko obdrži svojega Clia. Danes se po cestah vozi že četrta generacija tega modela, a ta je trenutno preveč sveža, da bi lahko našla mesto v naši rubriki. Zato smo se osredotočili na tretjo generacijo.
Za Clie prve generacije je veljalo, da so to spodobni avtomobili, ki ne zahtevajo veliko vzdrževanja. Druga generacija je bila pravo nasprotje tega, saj se je v njej pokvarilo vse, kar se pokvariti da. In še kaj brezzveznega za povrh. Tretja generacija je s tega stališča nekakšen mišmaš prve in druge. Ima napake, ki jih danes potrošniki sprejemamo kot samoumevne, ima pa tudi take, do katerih čutimo enako kot takrat, ko se na čevlju znajde pasji iztrebek. A o tem nekoliko pozneje.
Clio III je na voljo v treh karoserijskih različicah: kot tri- in petvratna kombilimuzina ter kot petvratni karavan. V primerjavi s predhodniki je že toliko zrasel, da ga nič več ne umeščamo med majhne mestne avtomobile, v segment pa je prinesel tudi nekaj hišnih novosti. Dobil je bencinske turbomotorje, brezkontaktno kartico za vžig motorja in bogat varnostni paket, po zaslugi katerega si je v času nastanka na testiranjih NCAP prislužil pet zvezdic.
Clio III je med mehaniki priljubljen avtomobil. Za popravila ni zapleten, vendar tudi ni poceni. Težave so bolj take narave, da za odpravo ne zahtevajo bogatega mojstrskega znanja. Pri motorjih pa z izbiro bencinskega stroja ne boste zgrešiti. To so zanesljivi mlinčki, razmeroma skromni pri porabi, dovolj živahni in prijetni za vožnjo. Z dizli je nekaj več križev in težav. V tem avtomobilu se večinoma vrtijo 1,5-litrski dizli z močjo od 65 do 106 'konjskih moči'. Pri vseh radi zatajijo ležaji glavnih in odmičnih gredi, a z uporabo dobrega olja in redne menjave lahko lastnik s tem popravilom dolgo odlaša, ko do tega pride, pa svoj del stroškov korektno plača tudi proizvajalec. Nekoliko manj vpliva na trajnost ima lastnik v primerih, ko je vgrajena črpalka Delphi (70 in 85 'konjev'). Ta med delovanjem proizvede kakšen kovinski opilek, ki povzroči škodo na sistemu vbrizgavanja. To sicer ni težava, ki se bo zagotovo pojavila (v nasprotju z drugo generacijo), ni pa prav redka. Močnejši 105-'konjski motorji' se srečujejo z okvarami turbinskega puhala, tudi tukaj pa stroške pod določenimi pogoji krije tovarna.
Kar se tiče same zunanjosti in izdelave, je Clio III spodoben avtomobil. Z izjemo nenatančnih stikov med posameznimi karoserijskimi elementi mu ni česa očitati. Slabše se odreže v notranjosti. Tukaj se predvsem pojavijo tisti grozni občutki, o katerih smo pisali zgoraj. Odstopanje obloge armaturne plošče, luščenje umetnega usnja z volana, črički in škripanje pedal ter sedežev so stvari, ki parajo živce, med vožnjo pa dajejo občutek, da se človek vozi v ruševini, ne pa v nekaj let starem avtomobilu. A to so kaprice in motijo tiste, ki so vajeni avtomobilov, ki so cenovno umeščeni veliko višje.
Elektronika? Ni hudega. Na črpalki boste tu in tam videli koga, ki pred točenjem goriva šari po prtljažnem prostoru. Pač išče vzvod za ročno odpiranje vratc rezervoarja. Zaradi napak med povezavami se rada vklopi opozorilna lučka za zračne blazine, težave se pojavljajo tudi pri stikalih za vklop brisalcev. Preprogramiranje elektronike reši težave pri osvetlitvi merilnikov, v primerih ko se prižiga kontrolna lučka za delovanje motorja, pa je kriva stopalka za plin.
Čeprav Clia III bremenijo grehi njegovih prednikov, je to dovolj spodoben avtomobil. Za tiste, ki jim francoska ergonomija in tehnika ustreza. Ni pretirano lep, je pa vsekakor veliko bolj všečen kot njegov predhodnik, sploh limuzinska Thalia, ki je imela serijsko vgrajen 'odvajalni' učinek. Ne izstopa, je dovolj komforten in priljubljen med kupci rabljenih vozil. S tem avtom težko brcnete v temo. Pika.
Napisal: Tomažič Matjaž Foto: tovarna/arhiv AM