O avtomobilu, ki se hoče in zmore boriti z najboljšimi, a ga ti ljubosumno ne pustijo zraven.
Težko bi zapisali, da je švedski Volvo v nižjem srednjem razredu v preteklih treh desetletjih pustil svoj pečat, je pa v njem ves čas dovolj spretno krmaril s povsem solidno ponudbo. Vse se je začelo s serijo 300, ki je bila za takratne razmere nekoliko preveč zastarela, sledila je serija 400, ki je bila prodajno zelo uspešna in je vsaj pri Volvu v ta razred prinesla številne novosti. Pogon se je preselil na prednji kolesni par, motor so postavili prečno, prvič pa so bili na voljo tudi modeli z za takratne čase zelo bogato opremo. Serija S/V40 je prinesla veliko oblikovalske svežine, predvsem pa veliko aktivne in pasivne varnosti, ki smo je bili vajeni od njihovih večjih modelov. Da leta hitro minevajo, so pri Volvu, za katerega velja, da njihovi modeli trajajo dolgo, ugotovili leta 2004, ko so kupcem ponudili takrat povsem na novo zasnovanega in svežega S40 oziroma V50 (v karavanski različici).
Ta model je ob svojem prihodu nakazal smernice, h katerim se je nagnil ta precej konvencionalni proizvajalec avtomobilov. Pri njih zaman iščemo male mestne avtomobile, enoprostorce, tovorne izpeljanke in druge čedalje bolj priljubljene karoserijske različice. Čeprav je v zadnjem času Volvo uspešen tudi na področju SUV-jev, lahko mirno zapišemo, da so to avtomobili za ljubitelje klasične zasnove.
V nasprotju s predhodniki je druga generacija modela S40/V50 ponujala nekoliko bolj pestro motorno ponudbo. V mislih imamo predvsem možnost izbire petvaljnih vrstnih motorjev, ki jih je Volvo pridno in učinkovito razvijal vse od leta 1992, ko jih je prvič vgradil v model 850. Ti motorji veljajo za zanesljive, zmogljive, v dizelskih različicah pa tudi za zelo prepričljive in za vožnjo izredno prijetne pogonske stroje. Stroge ekološke norme so Švede prisilile, da so se petvaljni motorji počasi začeli poslavljati, to pa marsikateremu ljubitelju te znamke ni najbolj všeč.
Dobra novica je, da s temi avtomobili ni bilo pretirano veliko težav. Kar se tiče motorjev, so kakšno zagodli predvsem dizelski stroji. Tako so se pri petvaljnih dizlih pogosto pojavile težave z delovanjem plastičnih loput v sesalnem kolektorju, manjši štirivaljni dizli pa so imeli težave z dvomasnim vztrajnikom in občasno tudi z menjalniki. Pri teh motorjih je problematično tudi mazanje turbopolnilnikov, saj se je pojavilo lepo število primerov, ko je bila potrebna tudi menjava večjega dela oljnih povezav. Izbira dobrega olja in občasno čiščenje pa najverjetneje te napake v celoti odpravita. Težave se pojavljajo tudi tam, kjer jih večina lastnikov najmanj pričakuje. Pri ekologiji namreč. EGR-ventili in DPF-filter pri dvolitrskem dizlu so kar pogosto na seznamu okvar.
Da bi na tem modelu lahko govorili o kakšnih pomanjkljivostih na karoseriji, se do zdaj še ni pokazalo, pa tudi sicer za ta avtomobil velja, da je izdelan zelo solidno. Elektronika velja za dovolj zanesljivo, še največ težav povzroča pogosto pregorevanje ksenonskih žarnic. Občasno jo zagodejo krmiljenje klimatske naprave, centralno zaklepanje, enota ABS, modeli, izdelani pred prenovo (2008), pa imajo tudi težave z okvarami elektronske ključavnice za zagon.
V notranjosti daje ta Volvo dolgo občutek in videz zelo novega avtomobila. Obraba sedežev, volana, stikal in drugih elementov je zelo redek in minimalen pojav, se pa v kabini rad pojavi kakšen čriček, zaskoči se držalo za pijačo, nekaj pa je bilo tudi okvar na zobniškem prenosu za dvig in spust navigacijske naprave.
Kljub skrbni izbiri materialov, zelo solidni izdelavi, prijetni notranjosti, dobremu avdio sistemu in nasploh prijetnemu počutju v kabini se Volvo S40/V50 nekako ne uspeva prebiti v družbo nemške svete trojice, ki v tem razredu velja za premium izbiro. Je pa kljub temu odlična izbira za vse tiste, ki želijo nekaj drugačnega, predvsem pa z vidika menjave modelov bolj trajnega. Za tiste, ki radi hitro menjajo avtomobile, pa najverjetneje ni, saj kupci rabljenih vozil Volve pogosto prezrejo.
Napisal: Tomažič Matjaž Foto: tovarna/arhiv AM
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere