Rabljen avto: Volkswagen Sharan (1995‒2010): Trije za sedem

Ni veliko avtomobilov, ki so zanimivi tudi 21 let po svojem nastanku. Triu Volkswagen, Ford in Seat to dobro uspeva.

15. 6. 2016

V tej rubriki nikakor ne želimo promovirati avtomobilov, ki se bližajo izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa starodobnika, a trojček, ki so ga Ford, Seat in Volkswagen predstavili leta 1995, si objavo v tej rubriki zasluži. Tokrat se osredotočamo predvsem na modele po prvi temeljiti osvežitvi, ki se je zgodila pred prav tako davnimi 15 leti. A Sharan, Alhambra in Galaxy so bili v tako dobri formi, da so zdržali vse do leta 2010, zatorej si omembo na tej strani lahko privoščimo.

Vsi trije so si med seboj delili dobršen del tehnike in zasnove, razlikovali so se pravzaprav (z nekaj izjemami pri pogonski tehniki) le v detajlih v notranjosti. Gotovo gre veliko zaslug za to, da je počutje v teh avtomobilih prijetno, pripisati ameriškim oblikovalcem. A čeprav so za oblikovanje kabinskega dela angažirali ljudi na drugi strani oceana, se ta avtomobil tam ni nikoli prodajal. V Severni Ameriki najprej niso želeli ustvarjati konkurence Fordu Aerostar, potem ko je Ford popolnoma sam razvil novega Galaxyja in se iz skupnega sodelovanja umaknil, pa je VW politično korektno uporabil 'badge engineering' in na ameriškem trgu ponudil enoprostorca Routana, ki si je tehniko delil s Chryslerjem.

Takole rezerviran predvsem za Evropo si je ta trio v svojih prvih letih prislužil naziv enega najmanj zanesljivih avtomobilov, po prenovi pa so se slabe statistike popravile, lastniki pa s temi avtomobili postali zadovoljni. Preden se lotimo podrobnejšega navajanja standardnih in pogostih napak, vam kar takoj svetujemo. Izberite novejši letnik, ročni menjalnik pa naj ima šest prestav. Šesta prestava temu avtomobilu, s katerim boste zelo radi potovali, zelo pristaja, šeststopenjski menjalniki pa so bili kombinirani z motorji, ki so z vidika uporabnosti, zmogljivosti, varčnosti in zanesljivosti pomenili zlato dobo motorjev iz tega koncerna. Predvsem v primerjavi s konkurenco iz tistega obdobja.

Kljub temu je seznam napak razmeroma dolg, a korektno in vestno vzdrževanje v kombinaciji z nekaj občutka za tehniko ta seznam močno skrajša. Kar se tiče bencinskih motorjev, ti veljajo za precej žejne, vendar zanesljive in tudi dovolj živahne. Motorji VR6 so imeli nekaj težav s pogonskimi verigami, a stotisoči kilometrov za njih ne predstavljajo velikih problemov. Podobne težave, le da z zobatim jermenom, so imeli 1,8-litrski turbomotorji. Nasprotno so bili vsi 1,9-litrski dizli izredno zanesljivi in trpežni, tam so namreč odpovedovale zgolj turbine in po približno 300 tisoč kilometrih tesnila na glavi motorja. To so napake, ki se jih lahko popravi za relativno sprejemljiv denar, mehanikov, ki so kos takim popravilom, pa tudi ni malo. Večji in novejši dvolitrski dizli so se v prvih različicah izkazali za nekoliko bolj problematične, saj so jih pestile standardne težave z injektorji in odpovedmi oljnih črpalk. Ni redko, da je treba ob menjavi sklopke zamenjati tudi dvomasni vztrajnik, avtomatski menjalniki so redki, se jim je pa v kombinaciji z velikim številom kilometrov pametno odpovedati. Na delovanje motorja oziroma njegovo učinkovitost pogosto vplivajo tudi napake MAF-tipal in EGR-ventilov. Te napake lahko uvrščamo med tiste, ki jih je dokaj enostavno ugotoviti in popraviti, je pa to za denarnico neprijeten občutek.

Sama karoserija je pri avtomobilih, ki so redko doživeli temeljito pranje in bili deležni nekaj slabše nege, nagnjena k rjavenju, prav tako niso redki primeri vdora vode v kabino in zadnje luči. Nekaj težav z leti prinesejo tudi obrabljene izolacije instalacij vrat, ki povzročajo motnje v delovanju zavornih luči in stikal ter zvočnikov v vratih.

Posebno pozornost velja nameniti prezračevanju, ogrevanju in hlajenju. Kondenzator klime, ki je globoko pod armaturno ploščo, rad spušča in ga je treba zamenjati, kompresorji pa izdihnejo po približno 300 tisoč kilometrih. Ogrevanje kabine je za tiste, ki tudi pozimi radi nosijo kratke rokave, preskromno, predvsem to velja za dizelske motorje, pojavljajo pa se tudi težave pri elektronski regulaciji loput, ki usmerjajo tok zraka, zato je učinkovito gretje in prezračevanje pogosto onemogočeno.

Žal je ta trojček nagnjen k izredno opazni obrabi notranjosti, predvsem to velja za dele armaturne plošče in vratnih tapet, ki so prevlečeni z na otip prijetno gumirano oblogo, ki se rada lušči. Zaradi slabe zaščite pred vplivi okolja se pogosto zgodi, da mehanizem prednjih brisalnikov tako otrdi, da mu elektromotor ni kos. V tem primeru je treba nekaj iznajdljivosti in dobre volje, saj temeljito čiščenje in mazanje napako odpravi. Zelo pogosto se okvari tudi stikalo zavornih luči, tu in tam pa na kakšnem vozilu odpove tudi ključavnica zadnjih vrat.

Pod črto kljub dejstvu, da seznam napak ni kratek, težko najdete izrazito nezadovoljnega lastnika. Prostorna, udobna in pri novejših letnikih zelo solidno opremljena kabina kljub nekoliko višjemu sedenju v zadnjih vrstah odtehta tegobe, ki jih povzročajo zgoraj naštete napake. V notranjosti se leta temu avtomobilu že poznajo, je pa zunanjost zaradi klasičnih, skoraj kombijevskih linij še vedno zelo privlačna. Sploh v kombinaciji z litimi platišči in športnim podvozjem. Idealen avtomobil za družine in tudi mlade ljudi, ki si lahko za razumno ceno privoščijo odličen, ravno prav zmogljiv in varen avtomobil za prevoz športnih rekvizitov, druženje (7 sedežev), taborjenje, potovanja in tudi druge aktivnosti, ki radostijo in veselijo.

Napisal: Tomažič Matjaž Foto: tovarna/arhiv AM

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri