Švedski Volvo je zagotovo eden izmed najbolj zadržanih proizvajalcev glede menjave posameznih modelov. Podobno zadržan je tudi, kadar gre za velike spremembe v zasnovi njihovih vozil.
Če spregledamo vse novotarije, ki si jih Švedi radi izmislijo na področju varnosti, bi lahko na področju mehanike in zasnove ves njihov razvoj omejili na zgolj nekaj prelomnic. Brez dvoma so najpomembnejše med njimi prehod z zadnjega na prednji pogon (serija 400), prihod pregovorno neuničljivih petvaljnikov (serija 800) ter prehod z značilnih škatlastih oblik na trendne oblikovalske linije, ki so močno zaznamovale prav vse njihove modele, začenši z modelom S80, ki je bil na platformi P2 prvič predstavljen leta 1998.
Prav to platformo so kasneje kot osnovo pri razvoju uporabili tudi za modele S60, V70 in tudi XC90. Volvo S60 oziroma njegova karavanska izvedenka, ki je nosila oznako V70, je bil svoj čas zelo resen tekmec predstavnikom premijskih limuzin in karavanov v srednjem razredu, predvsem BMW-jevi seriji 3 (E46) in Mercedesu razreda C (W203). Po velikosti in cenovno sicer ni bistveno odstopal, je pa bil po izdelavi, opremljenosti, pogonski tehniki in splošnem celotnem vtisu bistveno bolj podoben večjemu S80 kot omenjena dva večjim modelom iz serije 5 oziroma razreda E. Kupci so to lastnost radi sprejeli, razliko v ceni pa pogosto zapolnili z izbiro dodatne opreme, zato za veliko večino teh Volvov lahko zapišemo, da so avtomobili, kot se šika.
Zelo malo je tistih, ki jim zunanjost S60 ali V70 ne bi bila všeč. Še manj je tistih, ki najdejo utemeljene kritike v notranjosti. Tam ti avtomobili sicer niso najprostornejši, je pa počutje v udobnih sedežih, za obilno in lično armaturno ploščo ter masivnimi vrati, zares prijetno. Izbrani materiali niso samo prijetni na otip, so tudi kakovostni, in tudi ko se postarajo, nimajo neprijetnega vonja. Z izjemo usnjenih sedežnih prevlek, ki pri vseh Volvih sorazmerno kmalu pokažejo prve znake staranja, lahko rečemo, da ti avtomobili dobro kljubujejo zobu časa. Da je bivanje v 60-ki in 70-ki še popolnejše, pa se gre zahvaliti tudi dobremu prezračevalnemu sistemu in že v osnovi dobremu serijskemu ozvočenju.
Če se najprej dotaknemo mehanike, je prav, da na prvem mestu omenimo motorje. Ti so bili v vsakem primeru petvaljni. Bencinski s tehničnega vidika nikoli niso veljali za najsodobnejše, so se pa tudi v najbolj navitih turbinskih različicah izkazali kot trpežni in hvaležni stroji. Dizelski motorji, ki so jih do prihoda S60 (2001) vgrajevali v karavane, so bili sprva sposojeni pri Audiju, kasneje pa je Volvo avtomobilski svet prepričal s prvim zares svojim dizlom D5, ki so ga nekateri takrat upravičeno označili za kralja dizlov. Za petvaljnike, ki so jih vgrajevali v ta vozila, niso značilne težke okvare, niso pa povsem odporni proti napakam, ki se jih je nanizalo kar nekaj. K sreči je Volvo na področju vpoklicev zelo dejaven, zato so skoraj vsi redno in na pooblaščenih servisih vzdrževani modeli glede tega 'varni'. Napake, ki so pestile motorje, so pri dizlih predvsem težave z injektorji (do 2003), zamašitve DPF-filtrov ter puščanje olja na stiku menjalnika in motorja. Še zlasti pri dizlih je pravočasna menjava pogonskega jermena in napenjalcev nujna. Bencinski motorji posebnih težav niso imeli, jih pa v marsikaterem primeru pestijo napake na senzorju za pretok zraka in modulu lopute za dovajanja zraka.
Če razmišljate o nakupu takega avtomobila, temeljito premislite, ali samodejni menjalnik res nujno potrebujte. Če niste prepričani, da je prejšnji lastnik redno servisiral in na splošno lepo ravnal z menjalnikom, svetujemo, da izberete klasični ročni menjalnik. Menjalniki Geartronic so občutljive naprave, ki slabo prenašajo 'čipiranje' in neredno vzdrževanje.
Težav z drugo, nemotorno elektroniko načelno ni veliko, če pa se pojavijo, pozabite na pomoč vaškega avtoelektrikarja. Večina naprav je namreč povezana s centralnim računalnikom, zato je za ugotavljanje in odpravo napak potrebna tovarniška podpora. Povedano po domače, brez ustreznega računalniškega programa ne boste mogli zamenjati in v funkcijo spraviti niti avtoradia.
Napake na karoseriji in v notranjosti so redke. Najnatančnejše utegnejo zmotiti bledenje zunanjih črnih plastičnih delov, luščenje barve na strešnih letvah, občasno odstopanje in obraba tesnilnih gum ter občutljivost tipk sredinske konzole in nekaterih stikal.
Če izpostavimo dobre in slabe strani tega avtomobila z vidika denarja, lahko pri prvih naštejemo ceno rabljenega, nezanimivost za tatove in precejšnjo zanesljivost. Manj prijetne strani so hiter padec cene in ozek krog potencialnih kupcev, strošek registracije (veliki in močni motorji) ter zahtevno in v nekaterih primerih drago vzdrževanje.
S60 in V70 sta zagotovo avtomobila, ki sta na splošno zelo solidna in med kupci rabljenih po krivici prezrta. Je poceni, je varen, med vsemi še najbolj kljubuje času in predvsem kot vsak Volvo veliko pove o svojem lastniku.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere