Če bi lahko zgradili toliko cest, kolikor je bilo že popisanega papirja o njih, potem vprašanje, ki smo ga zastavili v naslovu, prav gotovo ne bi bilo več pereče.
V resnici pa je položaj tak, da imamo že izdelane lepe načrte, še lepše pa strokovnjaki izdelujejo ali pa si jih vsaj zamišljajo, nihče pa ne ve, kdaj se bodo lahko zarili v prst buldožerji in bagri, ki bodo utrli smer novim potem čez našo deželo. Na kratko: za vse to zdaj denarja ni.
In če nas po eni strani stiska denar, nas po drugi strani sili potreba, da navsezadnje vendarle kaj ukrenemo. Znano je, da postaja Slovenija v prometnem pogledu čedalje bolj izolirana. Naši sosedje na zahodu in severu — Italijani in Avstrijci - pospešeno gradijo hitre ceste mimo naših meja. To nikakor niso kozje stezice, ampak široke moderne, avtomobilske ceste s štirimi pasovi.
Italijani so potegnili avtocesto od Sesljana pri Trstu do Vidma. Zdaj jo bodo podaljšali še proti Trbižu in jo povezali z avstrijskim cestnim sistemom. To bo ena od najpomembnejših povezav Nemčije in Avstrije z Jadranskim morjem. Seveda se bo redkokateri turist, ki bo prispel iz Münchna ali Salzburga po imenitni avto cesti na jug, odločil, da bo zamenjal varno vožnjo za sumljivo kvaliteto naših cest. Rajši bo nadaljeval pot na italijansko riviero, kot pa na našo obalo.
Tudi tisti turisti, ki potujejo na morje z Dunaja, se bodo raje vozili še nekaj kilometrov več mimo Gradca, Celovca in Beljaka proti Trbižu, kot da bi se »guncali« čez Šentilj, Maribor in Celje do naše obale. Naša štajerska cesta I. reda je za sodobne prometne zahteve komajda še za silo urejena stranska pot.
Tudi naši vzhodni sosedje - Hrvatje ne držijo križem rok. Njihova cesta Krapina—Zagreb—Reka, ki je delno že zgrajena, pa jo še gradijo, bo huda konkurenca naši štajerski cesti; zlasti jo bo čutiti takrat, ko jo bo treba hočeš nočeš povezati mimo Ptuja z Mariborom. Ta cesta bo dobila še poseben pomen, ko bo speljana moderna cesta Zagreb—Split, za katero imajo pripravljene vse načrte in celo nekaj krampov je že zapelo.
Razen tega ne moremo mimo velikih mednarodnih projektov: čez naše kraje naj bi tekla velika medcelinska cesta London—Singapur; vendar pa si moramo biti na jasnem, da nas za to nihče ne bo prosil na kolenih. Če se ne bomo zganili in tudi sami prispevali deleža, bodo cesto brez posebnega razburjanja speljali mimo naše države. Pri 12.000 km dolgi cesti najbrž ne bo nihče razglabljal o kilometru več ali manj.
Sicer pa bi bili krivični, če bi menili, da v Sloveniji nismo ničesar napravili. Če nič drugega, smo vsaj - kot že rečeno - popisali gore papirja in z njim povsod, kjer smo le mogli, dokazovali, da bije našim zastarelim cestam zadnja ura in da nas lahko »izmažejo« le hitre ceste; pa ne samo Slovenijo — vso Jugoslavijo, številke so zelo prepričljive: leta 1965 je pripeljalo čez mejne prehode v Slovenijo 4 milijone motornih vozil, leto dni poprej pa »komaj« 2 milijona.
Z njimi je prispelo lani 11 milijonov potnikov, leta 1964 pa nekaj manj kot 6 milijonov. Če obračamo podatke za prvih letošnjih devet mesecev, ugotovimo lahko prav tako skokovit porast. V tem času je pripeljalo čez mejne prehode v Slovenijo skoraj 7 milijonov motornih vozil, lani pa v istem času le dobre 3 milijone. Po cestah I. in II. reda se je leta 1965 »prekotalilo« vsakih 24 ur povprečno 5113 ton.
Zaradi neustreznih cest nastane v Sloveniji vsako leto tudi velika gmotna škoda. Vse niti ne moremo izraziti s številkami. Vendar je presenetljiv že samo tasti del, ki o njem govore številke. Približno 28 milijard starih dinarjev škode letno! Nemogoče pa je s številkami oceniti neugodnih posledic, ki zadenejo gospodarstvo zaradi slabše in počasnejše preskrbe s surovinami in prevoza blaga.
Ne moremo več dvomiti, da je nujna gradnja modernega cestnega omrežja, zlasti hitrih cest. Celo v gradivu za srednjeročni plan je zapisano, da je treba pripraviti načrte za hitro cesto Maribor—Ljubljana—Gorica. Ta relacija najbolj vpije po moderni cestni povezavi. Za Slovenijo je pomembna predvsem zato, ker bo povezala središče republike z najmočnejšim industrijskim bazenom — Mariborom. Tudi Italijani se potegujejo zanjo.
Že prihodnje leto bodo namreč začeli graditi avtocesto od naselja Villese pri Palmanovi do Gorice. Če bi mi potegnili cesto od Gorice do Ljubljane, bi se s tem uresničila njihova želja, da bi povezali svoj sistem cest z vzhodnoevropskim sistemom. Žal pa je v srednjeročnem planu zapisano samo to, da je treba do leta 1970 pripraviti načrte; drugod okrog Slovenije pa ceste že gradijo.
Vendar je to le delček velikega projekta, ki čaka našo republiko. Prometni tokovi kažejo, da bi morali v Sloveniji zgraditi nič manj kot 628 kilometrov hitrih cest. Po sedanjih cenah pa stane kilometer hitre ceste s štirimi pasovi 400 milijonov starih dinarjev. Najbrž se bo ta številka v prihodnosti še zvečala.
Odkod dobiti tolikšna sredstva, ko pa jih zdaj ni dovolj niti za najnujnejše vzdrževanje? Čeprav pride v poštev le etapna gradnja, so stroški tolikšni, da najbrž ne bo šlo drugače kot z dolgoročnimi krediti, zelo verjetno tudi z mednarodno udeležbo. To stvar bo treba temeljito preučiti, in če bomo kdaj želeli dobiti hitre ceste, ne bi smeli zavračati resnih ponudb iz tujine.
Seveda ne moremo mimo dejstva, da je tudi doma še veliko notranjih rezerv. Skrite so v ceni goriva za motorna vozila. Lastna cena bencina namreč ne presega 50 starih dinarjev. Razlika med proizvodno in prodajno ceno pa so različne dajatve. Od tega ostane cestnim podjetjem le 20 starih dinarjev od litra, medtem ko vse drugo vzame prometni davek, ki je čisti dohodek zveznega proračuna.
Vsa prizadevanja, da bi ostal prometni davek tam, kjer se je nabral, to je v republikah, so bila doslej brezuspešna. Tudi predvideno podražitev bencina za 30 starih dinarjev so si najprej zamislili tako, da bi ostalo le 15 dinarjev v republikah, 15 dinarjev pa bi šlo v zvezni proračun.
Odpor proti takšni delitvi pa je bil tolikšen, da so morali podražitev odložiti. Sredstva torej so in niso. Res pa je, da ne bi mogli delati čudežev, četudi bi ostal ves prometni davek od goriva v republikah.
Za primerjavo naj povemo, da smo z 20 dinarji od litra goriva zbrali leta 1965 v Sloveniji 3, 5 milijarde starih dinarjev. Če bi nam ostal ves prometni davek, bi pomenilo to nekaj manj kot nadaljnjih 9 do 10 milijard. V Sloveniji pa potrebujemo samo za vzdrževanje in obnovo cest I. in II. reda skoraj 13 milijard starih dinarjev letno. Če prištejemo k temu še ceste III. in IV. reda, se številka povzpne na 22 milijard. Nekaj sredstev se sicer nabere tudi od takse za motorna vozila in iz drugih virov. Vendar so zneski v primerjavi s potrebami minimalni.
Vrtimo se torej v slepi ulici. Potreba so jasne, nevarnost pa, ki nam grozi s prometno izolacijo, je tudi jasna. Želeli bi nekaj napraviti, pa ne moremo, ker ni denarja. Sedanje možnosti gospodarjenja ne nakazujejo izhoda. Izhod je najbrž le eden: mednarodni kredit. To pa je vprašanje, ki ga bo treba še temeljito premleti. In tudi resno . .
Niko Isajevič (AM 01/1967)
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol